Resnica o laseh

OGLAS

Če si gledal film Avatar, potem boš nad spodnjo resnico zelo navdušen in verjetno hkrati presenečen, kot tudi se boš spomnil, da se je Na’vi ljudstvo povezovalo z živalmi, rastlinami in drevesi, kot tudi med seboj s svojimi lasmi oz. z nevrotransmitorji, ki so podaljški živčnega sistema.

Ti nevrotransmitorji so antene ali dolge migetajoče nitke oz. lovke, ki se prepletejo z lovkami drugega bitja in omogočajo vzpostaviti nevropovezavo in komunikacijo med njima.

Ta povezava služi za mnoge namene in je popolna, ker imata oba partnerja popoln nadzor med seboj. Največkrat pa so Na’vi to povezavo uporabljali pri transportu oz. ko so jezdili, da so lahko žival, s katero so bili povezani, upravljali z umom, kot tudi so čutili njeno razpoloženje ter občutili bolečino, če je bila žival ranjena. To povezavo so uporabljali tudi pri telepatski komunikacji s predniki, s katerimi so se povezali preko Drevesa Duš, kot tudi pri osebnih ali skupinskih zdravljenjih. Med seboj pa so bili tako ali tako ves čas povezani s čudovito prostrano svetlobno energijsko mrežo, ki jim je služila tudi kot biološki spomin in univerzalna knjižnica.

OGLAS

Mene osebno film Avatar, oz. življenje na planetu Pandora, močno spominja na Lemurijo. Kaj misliš, oziroma ali se tudi tebi zdi tako?

Zdaj pa k resnici o laseh ali zakaj imajo nekateri Indijanci dolge lase.

Seveda je bila ta resnica, tako kot mnogih drugih, prikrita dolgo časa, vse od vietnamske vojne dalje.

Naši moderni znanstveniki vidijo naše lase kot odmrle delce proteinov in verjetno se tudi zato tako nezrelo in mačehovsko po večini obnašamo do njih, jih barvamo z umetnimi barvami, ‘lakiramo’ s super najnovejšimi laki za lase, pripenjamo umetne lasne podaljške, jih ‘likamo’ oz. kodramo in kaj vem, kaj vse se danes še v frizerski industriji počne. Vse je seveda odvisno od tega, kaj zapovedujejo trenutne modne smernice na tem področju, in tja se bo v naslednjem trenutku premaknila kolektivna zavest.

V vietnamski vojni pa se je pokazala popolnoma druga slika, tista, ki je bila skrbno varovana in skrita pred javnostjo vse do danes. V tistem času so vojaške specialne enote pod krinko poslale strokovnjake v indijanske rezervate, ker so iskali nadarjene mlade močne skavte, ki so bili usposobljeni za premikanje po težkem terenu. Še posebej so iskali moške z izjemnimi, skoraj nadnaravnimi sledilnimi sposobnostmi.

Ko so jih tako testirali in bili seveda nad njihovimi rezultati več kot navdušeni, so jih kasneje transportirali v Vietnam, vendar pa se je tam zgodilo nekaj neverjetnega. Spretnosti in talente, ki so jih imeli oz. pokazali skavtje v rezervatu, so po prihodu misteriozno izginili. Skavtom oz. vojakom namreč ni uspelo izvesti tega, kar so predhodno izvedli brez težav, in kar so vodilni pričakovali od njih.

In ko so jih kasneje vprašali, kaj se je zgodilo in zakaj so bili nezmožni izvesti to, kar je bilo pričakovano, je eden izmed vojakov odgovoril, da ko so sprejeli obvezno vojaško striženje, posledično nič več niso mogli ‘občutiti’ sovražnika, kot tudi niso mogli dostopati do svojega ‘šestega čuta’, in tako njihova intuicija nič več ni bila zanesljiva, saj niso mogli več brati subtilnih znamenj, kot tudi ne dostopati do nadčutnih informacij.

Tako so pripeljali še več indijanskih sledilcev in jim dovolili obdržati njihove dolge lase ter jih testirali na mnogih različnih področjih. Potem so dali v par dva moška, ki sta dosegla enake rezultate na vseh testih. Enemu so dovolili, da je obdržal svoje lase in drugega so postrigli, in potem sta šla oba ponovno čez teste.

V istem času, ko je moški z dolgimi lasmi ustvarjal vedno boljše rezultate, pa moški s kratkimi lasmi ni opravil testov. Eden izmed testov je bil, da je vojak spal zunaj v gozdu in ko se mu je začel približevati ‘sovražnik’, se je dolgolasi vojak iz svojega spanja prebudil zaradi močnega občutka nevarnosti in se je tako umaknil še preden je sovražnik prišel v njegovo bližino in celo še preden je zaslišal kakršen koli zvok od bližajočega se sovražnika.

Ne samo lasje pri ljudeh, tudi ‘brada’ pri moških, zagotavlja informacijsko avtocesto, ki doseže možgane. Lasje in dlake tako tudi oddajajo energijo, ki je elektromagnetna energija, ki prihaja iz možganov in gre v zunanje okolje. Razlika med dolgimi in kratkimi lasmi je bila videna tudi s Kirianovo fotografijo, ko je oseba najprej slikana z dolgimi lasmi in potem ponovno slikana s postriženimi oz. s kratkimi lasmi. Ko so lasje postriženi, je sprejemanje in pošiljanje prenosov v in iz okolice močno ovirano. Rezultat se kaže kot omrtvičenje.

Kar pa je seveda zanimivo je tudi to, da si domorodni ameriški Indijanci niso brili brade in brkov, saj niso bili poraščeni z dlakami po telesu, imeli pa so seveda čudovite dolge lase. Včasih je bilo striženje celo videno kot ‘kazen’ za kriminalce.

Ali so lasje dejansko naša mrežna povezava z zemljo in kozmosom?

Večina Indijancev je verjela, da če so jim postrigli njihove lase, je bilo to tako, kot da bi odrezali stran njihovega spirita ali duha.

Po nekaterih prepričanjih naj bi tako modno ali pogosto striženje in barvanje las prispevalo h kolektivni neozaveščenosti, nevednosti, ignoranci, neobčutljivosti, nepovezanosti s samim seboj, drugimi ter celotnim Kozmosom in nekateri so celo prepričani, da prispeva k spolni frustraciji.

Ženske naj bi bile celo še toliko bolj ‘prilagojene’ za te izmenjave kozmičnih substanc, in ko je postalo striženje in barvanje las med ženskami nuja, je bilo toliko bolj opaziti povečanje ‘ženskih bolezni’, kot so različna vnetja spolnih organov, vaginitis, uteritis, ovaritis, kot tudi fibroidni tumorji in rak. Starodavni so verjeli, da daljše kot ima ženska lase in valovite, bolj senzitivna je in z večjimi psihičnimi sposobnostmi.

Stara zavest in stara znanost nas uči, da so lasje odmrli proteini, nova zavest in Starodavni pa nas spominjajo, da so lasje podaljšek živčnega sistema, ki so videni kot zunanji živci, vrsta visoko razvitih ‘občutnikov’ ali ‘anten’, ki prenašajo velike količine pomembnih informacij za možgansko deblo, limbični sistem in neokorteks.

Ker se lasje obnašajo kot ‘sprejemniki’ kozmičnih sil, so nekateri prepričani, da je to razlog, zakaj vsi dobri znanstveniki, kot je Albert Einstein na primer, vedno izgledajo tako, kot da so vtaknili svoj prst v električno vtičnico.

Spiritualni učitelji so prepričani, da so človeški lasje tisto mesto, kjer shranjujemo presežek energije ali chi v našem telesu. Takrat, ko ljubiš ali dosežeš stanje miru in razsvetljenja, takrat dvigneš svojo vibracijo in takrat se začne kemični proces v telesu, pri taoistih poznan, kot “zlati eliksir”, ki je dobesedno vrelec mladosti. Eliksir procesira chi, ki je shranjen v tvojih laseh, in ljubezen trigira endokrine spremembe ter usta zapolni s sladko slino.

Povzeto iz knjige Nova resničnost 2013, avtorice Maginje Blinkite