Po Budi pot v svobodo omogoči resnica, ko dušo osvobodi od napak, ki so bile pogosto storjene nevede.
Kakšen dar prinašajo njegove besede za naše vsakdanje posvetno življenje?
Če izhajamo iz predpostavke, da je Resnica ena sama, kot je eno samo sonce tega osončja, da je nespremenljiva, kot je nespremenljiva sončna svetloba, katere lahko spoznamo le toliko, kolikor je zanjo prosojno nebo naših misli, da jo občutimo toliko, kot je že prebujena senzitivnost našega srca, da nje setev lahko obrodi sadove le na preorani njivi, potem lahko predpostavimo, da jo vsak od nas lahko spozna nekoliko drugače, da so tudi spoznanja posameznika, skozi njegove različne letne čase, dopolnjujejo in nadgrajujejo.
Resnica ima neprecenljivo vrednost za področja našega življenja, kjer spoznanja izhajajo iz njene odsotnosti. Izziv resnice v življenju je, da ko ta posije v temačne prostore, razkrije marsikaj neprijetnega. Tako je neprijeten lahko tudi pogled v nas same, predvsem, če nam razkrije naše lastne napake, zmote, samoprevare in druge nečednosti, ki so take, kot so, ker smo si zatiskali oči, si lagali, si predstavljali, da je drugače, kot je bilo resnično za nas same.
To pogosto počnemo na področjih v življenju, kjer se nam na nek način stvari ustavijo, ne “grejo od rok”, kjer smo morda poizkusili že veliko pristopov, metod in tehnik, ustvarjali iluzijo, da je drugače, vendar se nič v svojem bistvu ni spremenilo.
Spremembe pogosto ni bilo zato, ker smo poskušali spremeniti okoliščine, druge ljudi, ker nismo znali sprejeti drugačnosti – ker smo iskali moč tam, kjer je nismo imeli, sami pa smo ob tem ostali nespremenjeni in zatajeni.
Budova zgornja misel govori, da je potrebno dušo osvoboditi od napak, ki so bile pogosto storjene nevede. Dragi moji, nevednost ni greh, postane pa breme, če nismo pripravljeni biti iskreni in se učiti tudi na področjih v življenju, kjer nam stvari ne “gredo od rok”.
Za soočenje s samim seboj je potreben pogum, da poiščemo tam, kjer je morda edino možno najti. Da vsega ne vemo in ne znamo, da smo se motili, si težko priznati samo, če poslušamo svoj ego.
Ko dopustimo duši, da spregovori, se odpremo sprejemanju stvari takšnih kot za nas same resnično so, in s tem se odpremo resnici.
Življenje daje svobodo izbire in od nje izhaja spoznanje, zato nam življenje pravzaprav ničesar za našo rast pomembnega ne onemogoči, nas ne kaznuje, temveč nas uči skozi težave, ki smo si jih poustvarili sami z odmikom od resnice.
Če naše znanje na nekem področju ne daje rezultatov, je zdravo vanj podvomiti, postati neveden in si reči: »Vse, kar vem je, da nič ne vem.« Ko si ob tem iskrenega srca zaželimo rešitve, ta vedno pride, skupaj s spoznanjem resnice.
Resnico spoznamo po tem, da nas osvobaja, prinaša zdravje, integracijo celotnega človeka.
Biti neveden je pogosto pogoj, da se lahko izrazi »božja milost«, spoznanje in osvoboditev.
