S svetlobo se rodim in s svetlobo odidem

Misel, ki je nekako nezavedno zasidrana globoko v meni. Sama sem namreč zelo sončen človek, kar pomeni, da mi prana sonca daje več kot katerakoli druga oblika prane. Moč sonca, svetlobe je zame izrednega pomena in sploh v zimskih obdobjih, ko sonca primanjkuje, tudi jaz potrebujem precej več časa za regeneracijo in sem precej brezvoljna.

Če se vrnem na začetno misel. Novorojenček zaznava le svetlobo, ne zaznava barve, okolice, oblik. In kljub temu, da pravijo, da mamico prepozna po vonju, imam večkrat občutek, da jo pravzaprav zaznava tudi kot žareči svetlobo, kakor sonce. Ker to pravzaprav mama je: središče njegovega obstoja, kakor je za nas sonce središče galaksije.

In na koncu, tik preden za vedno zapremo oči, je svetloba zadnje kar vidimo in hkrati je svetloba tista, ki našo Dušo pospremi v drug svet.

Torej je edino logično, da je v svetlobi tudi naša osrednja pot. Večkrat sem že omenila, da vsaka čakra vibrira v svoji barvi in fizikalno gledano so barve le spekter svetlobe. Bela kot kombinacija vseh barv in črna kot pomanjkanje vseh barv. In ravno svetloba je tista, ki barve, predmete, oblike osmisli, jim poda vidnost. In svetloba v nas je tista, ki življenju daje smisel in nas naredi vidne. Zase in za druge.