OGLAS

Ženske

Ženske so nosilke življenja. Ženske rojevajo. Ženske hranijo novo življenje. Ženske so tok sveta. Ženske so globoko zakoreninjena moč vode. Vode, ki v življenju teče kot življenje. To je velika moč ženske.

Ali poznaš to moč? Komaj kakšen moški jo pozna! In veš zakaj? Ker se moški težko prepusti samo eni ženski. Nihče ne izgubi svoje ženske. Nobena ženska ne zapusti svojega moškega. Tega ne more. Ravno tako ne, kakor reka ne more teči navzgor. Ženska vselej ostane pri svojem moškem.

Moški uživa, da ima na razpolago veliko možnosti. Čim več možnosti ima, tem bolj svobodnega se počuti. In pod svobodo razume, da lahko počne, kar hoče. Svoboda v zakonu pa je, da razumeš svojo ženo. Tedaj si svoboden. Neskončno svoboden. In zakaj si svoboden? Ker te več ne veže tvoja glava, ampak srce. Navezanost na resnično, na pravilno je svoboda.

Sanskrtski izraz dharma se prevaja kot poštenost, kot red ali pravilno delovanje. Dharmo v odnosu med moškim in žensko predstavlja zvestoba. Zvestoba je udejanjena, uresničena ljubezen. Kdor ni zvest, kdor se loči, ta ni v ljubezni. Ta ni v resnici in ni nenasilen, ker rani.

Takšen je zakon: če se nekdo z vsem svojim srcem naravna, usmeri k svojemu partnerju, ga bo tudi našel. Potem ima bog, ki ga vidiš v svojem srcu, obraz partnerja.

Egu ni kaj dosti mar za nežnost.

Meni, da je nežnost veliko prešibka, preveč nepomembna. Ta zmota prej ali slej ego najprej spotakne, nato pa pusti, da pade. Koliko žensk in moških doživlja to danes! Mislijo, da se morajo v svojem odnosu boriti, pa naj stane, kar hoče. In kaj se zgodi? Zakon razpade, oni pa trpijo – kajti svojih resničnih interesov niso poznali.

Moč nežnosti je moč vode. Voda je simbol ženskosti. Voda teče, se vali čisto preprosto, čisto mehko. Vendar teče. Nezadržno. Voda je vselej v gibanju. In večino tega gibanja je nežna, delno nevidna. Le kdo lahko vidi izhlapelo vodo? Kdo vidi vodne kapljice v oblakih? Nihče jih ne zaznava, a kljub temu so tam in ohranjajo življenje.

Voda teče in se prilagaja vsakemu zavoju, vsaki neenakomernosti. Voda deluje povsem mehko. A je istočasno neizmerno močna. Voda v sebi povezuje ta nasprotja in je s tem vrelec življenja. Voda lahko poruši vsak kamen in skalo. In kaj lahko doseže kamen proti vodi? Nič. Vrzi kamen, pa naj bo še tako velik, v vodo ali celo v morje. Morda se bo na kratko spenilo in nastalo nekaj valov. Na koncu pa je vse zopet tako, kakor je bilo prej. To je moč vode, moč pretakanja.

Ljubezen

Vsa narava je ena celota. In ta celota je Bog. Ne oddaljeni Bog v še bolj oddaljenih nebesih, temveč bližnji in dostopni Bog v tvojem srcu, ki ti govori kot tvoja duša. Ta duša, ta dostopni Bog je v vsem in v vsakomur. Zato te sloni razumejo ravno tako kot hijene, vrane, miši ali kače, če le pristopiš k njim z nežnostjo svoje ljubezni, kajti vse to je le ta edini Bog. Ta primer te seveda ne bi smel napeljati k temu, da bi se sedaj naivno odpravil k divjim živalim ali pa da ne bi prisluhnil opozorilom pametnih soljudi. Primer naj bi te pripeljal v stik s svojim srcem, da bi se tako iz moči svojega srca lahko varno in gotovo odločal.

Odločilna sprememba pri vas lahko nastopi le tedaj, ko se ne boste več spraševali, kaj potrebujem jaz, ampak kaj potrebuje drugi. Vselej poskušajte videti v drugem pozitivno. Ne pripisujte mu negativnih namer.

PRISTOPAJ K SVOJEMU BLIŽNJEMU Z LJUBEZNIJO, IN SREČAL BOŠ MENE.

Ključ k uspehu se glasi: ljubezen, odprtost in pripravljenost prisluhniti drugemu in vselej poskušati učiti se od drugih in jim pomagati.

Dobra dejanja, povezana z razumevanjem, preprečujejo, da bi te posledice tvojih negativnih dejanj dohitele. Zato bodi hvaležen za vse, česar se lahko naučiš. Veseli se svojega življenja. Veseli se vsega, kar se ti pripeti in poskušaj to tudi razumeti.

Njegov blagoslov je bil pretežno iz ljubezni, potrpljenja in zaupanja.

Trpljenje in zlo

Nič se nam ne pripeti, kar ne bi bilo na nek način povezano z nami.

Izreci dobrodošlico bolečinam in trpljenju, kajti učita te ponižnosti in spoštovanja, omogočita ti, da razumeš stvari ter odpirata tvoje srce. In kaj sta ponižnost in spoštovanje? Sta lastnosti pravega, notranjega jaza. Kjer sta ponižnost in spoštovanje, ego več ne more določati tvojega ravnanja, kajti preko ponižnosti in spoštovanja se začneš čuditi. Čudenje je pot odpiranja in s tem spreminjanja načina razmišljanja. Če se čudiš, si lahko fina energija ljubezni utre pot, preko katere lahko teče. Ta tok ljubezni zdravi tvoj odnos.

Trpljenje te uči, da odpreš svoje srce in ugledaš druge. Trpljenje ti podari milost, da svojo negativno karmo pretvoriš v pozitivno. In to se zgodi tako, da odpreš svoje srce.

Nič ni dokončno hudo, nič za vedno zlo. Vse je le vprašanje časa. Kar je danes negativno ali zlo, se bo jutri spremenilo. Vsak se uči. Celo zli človek. V vsakem ponovnem življenju doživlja drugačne okoliščine, preko katerih pride do izkustev, ki jih potrebuje za svoj pozitivni razvoj. Komur je v življenju prelahko, ta ni deležen milosti. Problemi so zato, da se z njimi spopademo.

Bodi kakor lev. Kralj živali. Pojdi mirno skozi svoje življenje. Prožno, gibko in vendar silno. Vzpostavi stik s svojo notranjo močjo, tako da ne bo nihče začenjal borbe s tabo. Izžarevaj samozavest in notranji mir, skozi katero bo vsak, ki se sreča s tabo, takoj prepoznal, da je v tebi levje srce.

Nihče ne more biti trajno demonski. Demoni se lahko pojavijo le pod določenimi pogoji in živijo le nekaj časa. Njihov čas je zmerom omejen. Prej ali slej se morajo odreči svojemu demonskemu obstoju. Tu ni nobene druge rešitve. Nasprotno pa dober človek: ta je vselej lahko dober. Naletel bo na nekaj preizkušenj, ki mu bodo pomagale, da se bo utrdil njegov značaj in da se bo v njegovem bistvu zasidralo vse več dobrega. Dober človek je že na cilju. Nasprotno pa zloben, ki je še na poti.

Vsi ljudje so pred Bogom enaki. Tudi hudobni demoni, kajti Bog ne jemlje v obzir le trenutka, ampak celoto. Bog tako vidi in ve, da neka duša, ki naredi veliko slabega, lahko nekega dne naredi tudi veliko dobrega, ker bo preko trpljenja, ki sledi njenim dejanjem, razvila veliko sočutja. Neverni oziroma brezbožni verjamejo, da ne obstajata ne vera ne čudeži. In zakaj verjamejo v to? Ker še niso prišli v stik z Božjo ljubeznijo. Ta ljubezen je resnični čudež. Zaradi tega je tudi vse, kar je – čudež. Prav vse. Še posebej pa dejstvo, da tega nekdo ne more uvideti!

Dajanje

Če je tvoje srce odprto za druge in iz tega odprtega srca prihaja želja pomagati drugemu, tedaj si ta želja sama utre pot in ti bo omogočila, da lahko drugim stojiš ob strani. To je kozmični zakon. Ravno tako kot tisti, ki pravi, da se pomoč vselej vrne k tistemu, ki je pomagal. Le nevedneži ne pomagajo. Posebej neumni pravijo: »Kaj bom pomagal drugemu. Meni tako nihče ne pomaga!« Življenje je kakor stara vodna črpalka. Šele ko črpalko napolniš z vodo, ti lahko da vodo. To pomeni: če daješ, boš dobil.

Kadar nad nekom bdi božji blagoslov, je tega deležen tudi vsak, ki je v stiku s to osebo. In blagoslov se s tem ne bo manjšal, ampak bo še obilnejši.

Zaupanje je tako velikega pomena zato, ker otroku oziroma človeku nezavedno sporoča: ti si ljubljen, tvoje potrebe so tvojim staršem pomembne. Ti si jim pomemben. Tvoje zahteve ne samo, da so uslišane, ampak se nanje reagira v skladu s tvojimi potrebami. Kdor nosi v sebi to nezavedno vedenje, je mnogo bolj srečen, bolj miren in s tem veliko bolj uspešen kot nekdo, ki vsega tega ni bil deležen. Če pa nekdo tega zaupanja v otroštvu ni mogel razviti, ga je pozneje zelo težko, če sploh mogoče vzpostaviti.

Starši, dajajte svojim otrokom toliko ljubezni, toliko pozornosti, kot le lahko! Vi ne zamujate nobenega daršana (blagoslov svetnika), če na primer bedite ob postelji vašega bolnega otroka. Otroci potrebujejo ljubezen. Ljubezen je dajanje. Ljubezen dobro ve, kdaj dajanje izhaja iz »da« in kdaj iz »ne«. Vselej reči »da« ni nikakršno dajanje, ampak neumnost, če ne celo nezanimanje oziroma lagodnost in udobnost.

Kako lahko opustiš svoj ego? Povsem preprosto: ne sprašuj več, kaj lahko dobiš, ampak kaj lahko daš, kaj lahko storiš za druge. To je najbolj preprosta pot, kajti to je pot ljubezni.

Bolezen

Ne pripisuj krivde za svoj blagor ali nezadovoljstvo drugim. Verjemi Meni, ki poznam mnogo usod: vzrok je vselej v tistem, ki je nezadovoljen.

Rak vselej nastane zaradi pomanjkanja ljubezni, razen pri velikih jogijih ali svetnikih. Večina ljudi oboli za rakom, ker se v njih ne pretaka več energija ljubezni. Kdor se veliko krega z drugimi, se veliko krega tudi sam s sabo. Zunanje je zmerom zrcalo notranjega.

Kdor časa ne izkoristi, bo neizogibno izgubil stik s svojo notranjostjo. Naloga človeka je, da izkoristi svoj čas na zemlji, da bi našel sebe, da bi se približal Bogu. Če človek zapravlja svoj čas, začnejo v njegovi notranjosti delovati in učinkovati mnogi mehanizmi. Eden izmed najbolj znanih je, da zboli. Obstaja razlog, zaradi katerega človek zboli: ker zapravlja svoj čas. Drugega razloga ni.

Postaneš, kar misliš. Če verjameš, da ti nekaj ne more pomagati, ti ne bo pomagalo. Če pa verjameš, da boš ozdravel, boš ozdravel. To mišljenje, vera mora seveda priti iz srca. Vedenje, v katerem je srce udeleženo le na pol, ne vodi nikamor. Kdor preveč razmišlja, ta resničnega stika s svojim srcem še ni našel. Vsakdo pa išče ravno ta stik. Kajti edino stik s srcem prinaša srečo in notranji mir. Srce, dolgoročno gledano, zmerom zmaga.

Kontakti in odnosi

Narava oziroma Bog določa, da človek odrašča z veliko pozornosti in telesnega stika. Odločilna predpostavka za to pa je monogamija. Zato je ljubeč starševski dotik tako zelo pomemben in zakon svet.

Veliko različnega kontakta je znak pomanjkanja resničnega kontakta! In to v dvojnem smislu: ti ljudje so v svojem otroštvu bili deležni premalo kontakta, po drugi strani pa tudi sedaj ne dobivajo tistega, kar resnično iščejo. Ljudje ne iščejo menjavanja odnosov. Nihče tega ne počne. Kar ljudje iščejo, je ljubezen. Vendar, da bi človek lahko vzdržal ljubezen in srečo, mora biti močan. Sreča in ljubezen sta zelo močni čustvi, ki šibke ljudi lahko hitro preobremenita. Preko vzgoje, ki ji primanjkuje ljubezni, pa ljudje postanejo šibki. Zato ne morejo zdržati ljubezni. Tako iščejo kontakte namesto odnosa, kajti ko so potrebovali ljubezen, niso dobili ne odnosa ne kontakta. Do tega paradoksa, absurda pride v marsikaterem odnosu med starši in otroki.

Namesto da bo otrokom dajali pozornost in ljubezen, ki ju nujno potrebujejo, reveže vzgajajo k redu, disciplini, pokorščini, v kar se ti z več ali manj odpora vdajo, v večno neizpolnjenem upanju, da bi s poslušnostjo vzpostavili boljši odnos do svojih staršev.

Odnos, v nasprotju z (na)vezanostjo, bi se moral odlikovati z ljubeznijo in dajanjem svobode. Ljubezen v vzgoji, ki temelji na redu, ni prisotna, ravno tako kot tudi puščanje svobode ne. Zatiran otrok namreč svoje svobode ne more niti videti niti zgrabiti in uresničiti. In zakaj ne? Ker je bil otrok v svojih poskusih najgloblje prizadet. To v otroku porodi neizmeren občutek omaganja, strahu in nevrednosti. In ti občutki natanko odgovarjajo situaciji. Kajti otrokove potrebe niso bile uslišane, njegove želje niso bile upoštevane, njegovo trpljenje je ostalo neopazno, še manj pa je bilo ublaženo. To je rojstvo pomanjkljivega, porušenega občutka lastne vrednosti.

In kaj je pomanjkljiv občutek lastne vrednosti? Sovražnik odnosov številka ena. Če nekdo ne more verjeti v sebe, bo še manj verjel drugim. Če sebi ne zaupa, ne zaupa niti drugim. Če ima sebe za brezvrednega, ne more videti vrednosti drugih, kajti ne bi je mogel prenesti.

Odnosi niso za preizkušanje. Dobro izberi svojega prvega partnerja. Če si dobro premislil in zaprosil za pomoč pri svoji odločitvi, tedaj se odloči z vedenjem, da težave spadajo k odnosu kakor sol v juho.

Kako nastanejo srečni odnosi?

Ne tako, da se srečata dve osebi, ki se dobro razumeta, ampak tako da se srečata dve osebi, ki sta pripravljeni na kompromise. To ne pomeni, da so pasivni kimavci, ki brez lastne volje vsemu pritrjujejo. Kdor vsemu reče da, ni nujno, da je pripravljen na kompromise, kajti za kompromis sta vselej potrebni vsaj dve različni mnenji. In če drugi noče kompromisa? Zelo redko se zgodi, da bi kdo zavračal skupno iskanje rešitev, če v svojem srcu čuti, da ga njegov sogovornik resnično sprejema. To je namreč osnova pripravljenosti na kompromise: sprejemanje drugega, ki prihaja iz srca.

Smisel

Taka je naša pot k Bogu: dokler smo na poti, lahko zaidemo, lahko izgubimo čas. Ko pa prispemo k Bogu, tedaj dobi naenkrat vse nek pomen in nič ni bilo zaman.

Nihče nikoli ne trpi brez smisla. Nihče. Vse ima svoj globlji pomen. Karma ima izključno funkcijo, da se duše učijo. To je ves njen smisel in namen. Gospod nas pripelje do posledic naših dejanj – do bolezni. Bolezni so zmeraj razcep poti. Človek se lahko iz tega kaj nauči in s tem napreduje, ali pa temu koraku še ni kos in bo tako vedno znova naletel na isto točko, dokler ne bo vedel, po kateri poti mora kreniti.

Zdravnik je človek, ki nakazuje poti, ki vodijo iz materialnega v duhovno. Ves današnji problem izvira iz pretiranega poudarjanja materialnega. Zdravnik naj ne ponuja nobenih cenenih odgovorov na vprašanja, na katera si mora človek odgovoriti sam. Besede lahko premostijo le majhne vrzeli v razumevanju. Če pa nekdo ne ve veliko, besede ne pomagajo nič. Le izkušnja, le doživetje ustvari raven, na kateri se lahko dalje gradi.

Ne izogibaj se svoji nalogi! To ti nič ne koristi, kajti enkrat jo boš moral izpolniti. Tvoja naloga ti je bila dodeljena, ker se skozi njo lahko naučiš nekaj odločilnega. Tvoja naloga je božje darilo zate, ki ti omogoča, da se razvijaš v pravo smer. Nikoli iz egoizma ne zapusti svojega partnerja ali otrok. Takšen korak se prav vselej povrne k tebi v obliki problema, preizkušnje.

Bodi pozoren na zunanji svet kot na velikega učitelja, ki ti daje pomembne, ne, odločilne namige! Istočasno se zavedaj, da v večini primerov ne moreš videti prave, resnične realnosti. Vselej išči globlji smisel tega, kar doživljaš.

Bodi vselej zadovoljen s tistim, kar dobivaš, kajti vselej, vselej je to več, kot to misliš ti.

Pesimizem je slepota. Je izraz tega, da nekdo še ni tako daleč, da bi videl življenje. Celo optimisti v mnogih primerih ne zaznavajo brezmejnosti, neskončnosti življenja. Tedaj bi bili razsvetljeni in v nenehni blaženosti. Kajti življenje je čista sreča, je čudež iz Božjih rok. Če življenje gledaš z odprtimi očmi, lahko v njem vidiš Božje obilje. Kdor to uzre, ta sreče več ne izpusti iz rok – kaj šele, da bi bil pesimist.

Pomoč in molitev

Zgodba kralja Sattve: kralj je do vseh ljudi pristopal prijateljsko. Kralj Sattva je našel sebe. In ker je našel sebe, je našel tudi vse druge. Kako pa jih je našel? V vseh ljudeh je videl brate in sestre, očete in matere, otroke in vnuke. Našel je sebe, zato so drugi iskali njega, ker so upali, da bodo pri njem našli to, česar niso našli v sebi. Kralj je vedel, da tega pri njem ne morejo najti. A zaradi tega jih ni zasmehoval, niti jim ni trosil dobrih nasvetov, ampak je z vsakim ravnal, kot da se lahko on od njega veliko nauči. Ta odnos je porodil takšne pogoje, v katerem je posameznik lahko šel skozi pomembne razvojne korake, ker se je počutil priznanega in sprejetega takšnega, kakršen je bil – in mnogi so to doživeli prvikrat.

Roke, ki pomagajo, so vselej bolj svete kot ustnice, ki molijo. Kdor moli namesto da bo pomagal, ne razume, da je vsak človek, ki ga sreča, tisti Bog, h kateremu moli on. Duhovnega razvoja, ki bi šel na račun družine, ne more biti.

Kadar kdo moli, s tem v trenutku prikliče Boga, da mu pomaga. Molitev je največja moč, s katero razpolaga človek. Če imaš težave, če je tvoj odnos težaven, tedaj moli. Potrebuješ pa tri lastnosti, da bi se tvoje molitve zagotovo uresničile: potrebuješ vero, potrpljenje in narediti moraš vse, kar je v tvoji moči.

Ko ponavljaš ime Gospoda, Ga to avtomatično prikliče k tebi. Gospod je tedaj vselej ob tebi. Pravzaprav je to tudi brez ponavljanja Njegovega imena. Vendar, če ponavljaš ime, se bo tvoja duša vedno bolj zavedala Njegove prisotnosti – in to bo povzročilo spremembo. Ko Gospod vedno bolj prodira v tvojo zavest, se mora vse negativno vedno bolj umikati iz tebe. Kamor posije luč, tema izgine sama od sebe. Kjer je svetloba, tema preprosto izgine. Tak je zakon.

Stephan v. Stepski-Doliwa: SAI BABA GOVORI O SVETU IN BOGU
Stella, Šmarješke Toplice, 2001 (povzela Irena Roglič Kononenko)
Knjiga je polna zgodb ljudi, tudi preko več inkarnacij, ki oprijemljivo in jasno ponazarjajo naslednja razmišljanja.

O avtorju
Članki

prof. dr. Igor Kononenko

Igor Kononenko je predstojnik Laboratorija za kognitivno modeliranje in predstojnik Katedre za umetno inteligenco na isti fakulteti. Poleg umetne inteligence ga zanima tudi naravna inteligenca: samozdravljenje, komplementarna medicina, relacija med znanostjo in duhovnostjo ter duhovna modrost.

web

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/