Dolgo časa sem razmišljala, da bi pisala o tem. To so težke teme, previdnost ni odveč. Hitro lahko koga potegnemo v črno spiralo iz katere ne zna izstopiti.
Velikokrat slišimo razne zgodbe, da je ženska dnevno bila v stiku z moškim, ki jo je pretepal ali posiljeval ali grozil. Velikokrat slišimo razne neprimerne komentarje ob tem. Npr. zakaj ni šla stran, če jo je pretepal? Zakaj ni prijavila? Sama je kriva, saj je bila tam in ni šla stran. Sama si je kriva, saj se je z njim poročila. Sama si je kriva… bla bla bla v nedogled. Najlažje je obsojati ljudi in kritizirati. Vem, da veliko ljudi poskusi razumeti, a še vedno je ogromno ljudi ki brez pomisleka obsojajo. Zato sem se odločila, da vam poskusim obrazložiti, kaj se tukaj dogaja v možganih in telesu žrtve.
KJE SE IZGUBI RAZUM?
Tudi jaz tega nisem razumela, sedaj razumem. Direktno tega nisem doživela, sem pa podobno izkusila. To sem občutila, ko so nekatere stvari v mojem življenju postale OK. Za moj um in telo je bilo to katastrofa. Umsko sem sčasoma razumela. A telesno…telesu je potrebno to nekako dopovedati. Celice gradijo telo in vsaka celica ima spomin. Vedno, ko se deli celica se deli z njo tudi ta energija travme. Zato je potrebno, da o travmi pišemo, govorimo, rišemo.. s tem pomagamo telesu. Večkrat, ko o tem govorimo… manj imamo v sebi nakopičene te energije in manjkrat odreagirajo hormoni (adrealin, noradrealin, kortizol). Večkrat, ko se bo celica delila manj bo v telesu te nakopičene energije. Na ta način tudi telesu dopovemo, da so stvari OK. Za nekatere stvari preprosto potrebujemo čas in potrpljenje. Tukaj seveda podzavestno razmišljamo in nam stvari čez čas postanejo jasne, kakor beli dan.
Nekako tako poteka delo na telesu in travmi. S časom se nekatere stvari umirijo in postanejo OK. Temu se reče drugi del katastrofe. Kar naenkrat ni okey, čeprav je OK. Ponovno nismo zadovoljni, pravzaprav se ponovno začnemo bati, ker smo izven cone udobja. Razumem zdaj sploh ne vidite povezave z žensko, ki jo vsak dan tepe moški ali posiljuje in ne gre od njega stran. Preidemo na drugi del. Potrpežljivo berite naprej.
OK JE, KO NI OK…
Čudno je to, ko nam ni ok samo, ker je OK. Točno tako se počutijo žrtve, ki so »ujete« v prijemu nasilja v domovih ali v šolah. Njeno telo je navajeno na ta en udarec ali zaničevanje in zunanji svet ji je prav tako grozen. Rajši potrpi na ta en udarec na to rutino, kakor da se komu zaupa. Njej je to nekakšna cona udobja in zunanji svet ji je grozen. Zato žrtve težko presekajo ta krog in gredo stran od posiljevalcev in storilcev. Hkrati se boji vseh groženj od partnerja ali da ji ne bo noben sploh verjel. Na zunaj kažejo storilci dober odnos a v hiši, pokažejo svoj pravi obraz.
Tudi žrtve, ki so bile zlorabljene kot otrok, pridejo slej kot prej do tega. Preprosto niso navajene, da so stvari OK, ko že dlje časa delajo na tej travmi. Možgani so navajeni na cel halo, ta halo čez čas umiri in si želijo drame, ampak drame nikjer ni. Oseba se rahlo zmede, ker več ne ve kaj je res in kaj ni res. Vzorci se prav tako spreminjajo. Stari vzorci, ki so se ustvarili med nasiljem postanejo še močnejši in hkrati, ker delamo na sebi si ustvarimo nove vzorce in se počutimo tako razdvojeni. Na udar pride žalost in jeza. Žrtev spozna, da je celo življenje bila zmanipulirana in da ji je bilo veliko odvzeto. Tukaj si želi le razumevanje in podporo. Meni osebno se zdi, da del najtežji se odcepim od travme in kljub OK situaciji iti naprej. To je res grozno. Ne gre, da je kar OK, če je bilo v preteklosti ena velika katastrofa. Tako vidijo možgani in telo. Pogled na življenje se popolnoma spremeni, tudi če smo bili stabilni kar naenkrat postanemo nestabilni nervozni in na novo tesnobni. Grozno, ampak nekako vem in upam da vi tudi, da se da preiti preko tega. Zase in ne za druge. Le zase. Spoznavamo kdo smo in postajamo bolj ranljivi. S časoma se tudi ta situacija umiri, le potrpežljivost je potrebna in veliko pogovora s seboj.
ZA NA KONEC…
Dodala bi še samo, da nobena žrtev ni kriva, da more prenašati nasilje. Nobena žrtev ne rabi skrivati svoja čustva ali se opravičevati, čeprav je to morda v danem trenutku najlažje.
Preden želite soliti pamet kateri koli žrtvi rajši malo premislite, ker če bi lahko šla stran bi že šla. Prav tako bi podala prijavo, če bi jo lahko dala z levim prstom na roki, a preprosto so te stvari bolj zakomplicirane kakor so vidne na prvi pogled. Zatorej preden skritizirate zadihajte in po potrebi se ugriznite v jezik.
Nobena žrtev ne rabi deliti poteka nasilja, če si tega ne želi. Je pa dobro, da govori o tem z zaupno osebo, piše o tem ali riše. Le vsaka žrtev posebej, ima v sebi lučko katera jo vodi po teh ostrih ovinkih. Verjamem, da imamo vsi v sebi ta glas, ki nam daje upanje in smisel življenja. Le slediti ji je potrebno ali pa jo poiskati.
Živa Bombek
