»Saj sploh ne znam biti drugačna!«

Jasna, stara 34 let, frizerka z lastnim frizerskim salonom, je prišla k meni zaradi občutka lastne (ne)vrednosti. Rada bi si naredila red v življenju in strukturo, tako kot čuti, da je prav, ampak ji to nekaj preprečuje.

V svoji biti Jasna čuti, da ni takšna, kakršno vlogo igra v svoji realnosti. Čuti, da ne živi svoje integritete, kar jo močno izčrpava. Prav tako ima tudi težave s telesno težo in kljub temu, da bi si želela paziti nase in na svoje zdravje, tega ne zmore.

»Kot da se držim nečesa znanega. Saj sploh ne znam biti drugačna!«, pravi. V takih trenutkih Jasna v svojem pleksusu (sončnem pletežu oziroma v »žlički«) občuti strah črno-sive barve. Ko ga skupaj pogledava podrobneje, opazi bakren kotliček, v katerem mirno brbota gosta, lepljiva tekočina, na dnu posode pa – zlat prstan z velikim kamnom, prosojnim kristalom. Jasna takoj prepozna, da je ta prstan njeno bistvo. Je tisti del nje, ki je drugačen od drugih in da ga je sama dokončno zakuhala v lepljivo temno tekočino pri svojih 22-tih letih, ker je bil nesprejet s strani okolice. Torej ona sama ni bila sprejeta s strani drugih.

OGLAS

Toda ta občutek ni prvič občutila pri svojih 22-tih letih (takrat je samo dokončno »izgubila« svoj prstan, ta del sebe), ampak že prej, ko je bila še dojenček. Vedno si je želela ljubezni svoje mame, vendar je bila mama preveč obremenjena z drugimi stvarmi. Njen oče (mamin mož) namreč ni finančno poskrbel za družino, zato je mama vse vodila sama, gradila hišo in vzgajala dva otroka. Sicer ji je uspelo »urediti« oba otroka, ni pa znala dati tiste materinske subtilne topline in tistega bazičnega občutka varnosti in ljubezni. Jasnina mama ni bila v stiku sama s sabo in tako je Jasna naenkrat sprevidela, da živi v podobni čustveni realnosti, kot njena mama – torej igranje vloge brez stika z lastnim srcem in integriteto. Ker«hladna« mama ne more sprejemati otroka v polni meri takšnega, kot otrok naravno je, se je bila Jasna od starosti dojenčka naprej primorana prilagoditi svoji okolici, v tem primeru mami. In ko si se enkrat navajen takole prilagajati svojim staršem vsaj 15-20 let svojega življenja, ti je normalno, da se prilagajaš vsem in nikoli ne zaživiš sebe kot bistva. Lastni zlati prstan s prosojnim velikim kristalom nikoli ne zažari v vsej svoji lepoti in zmožnosti iz nas samih.

Še sporočilo, ki ga je Jasna prejela ob koncu seanse: »Imej se rada takšna, kot si. Bolj poslušaj sebe celostno, svoje telo in svoje misli. Spoštuj se. Užij več časa sama s sabo in s tistimi, ki jih imaš rada.« Jasna je zapustila seanso z občutkom miru, svobode in radosti v srcu, ki so se prepletali v zlatih barvah.