Rdeča luna

OGLAS

Ženska, ki ozavesti svojo cikličnost in njene energije, se zave tudi ravni življenja onkraj vidnega. Intuitivno se poveže s silami življenja, rojstva in smrti ter zaznava božanskost v sebi in pokrajini. Iz tega zavedanja vzpostavlja stik ne le z vidnimi in posvetnimi vidiki svojega življenja, ampak tudi z nevidnimi in duhovnimi.

Prav skozi to mesečno spremenjeno stanje zavedanja so šamanke in zdravilke, kasneje tudi svečenice, v svojo skupnost in v snovni svet prinašale energije, vpoglede in povezavo z božanskim. Zdravljenje, magija, prerokovanje, poučevanje, navdih in preživetje so izhajali iz njihove sposobnosti občutiti oba svetova, potovati med njima ter prenašati svoja doživetja iz enega v drugega.

Sposobnost svečenice/modre ženske/šamanke/čarovnice, da nam posreduje moči božanskega, je ženski prirojena in izhaja iz njenega samozavedanja. Postati svečenica pomeni iskati v sebi.

OGLAS

Podoba ženske, ki drži kelih, ima drugačen pomen kot enaka podoba moškega, pa naj to zaznavamo zavestno ali nezavedno. Morda se moški prav zaradi tega bojijo, da bodo ženske “prevzele” njihovo religijo. Pomembno je, da obudimo obe podobi, ki morata biti uravnoteženi in združljivi ter sprejeti vsaka sama po sebi. Moški in ženski mit nista enaka, pa tudi ne ločena, ampak se prepletata v ravnovesju in sožitju.

V preteklosti je veljalo, da lunarna ženska narav kaže na povezavo med ženskami in vesoljem. Ženska je skozi svoje telo intuitivno izkušala vzajemnost vsega živega, odsotnost razlike med božanskim in stvarstvom ter cikel življenja, smrti in ponovnega rojstva. Žal nam ta spoznanja v mrzličnem vsakdanu še kako manjkajo in jih je težko razumeti. Ženske jih lahko izkusijo le neposredno skozi telo, moški pa posredno skozi ženske.

Zanosni ples, duhovnost, ki se izraža skozi spolnost in telesnost, ter umik vase, v katerem zaslišimo šepet prerokb, v sodobni družbi nimajo prostora.

Čeprav se vse več žensk zaveda svoje ciklične narave, raziskuje menstrualne energije in duhovnost ter deli svoje znanje v obliki delavnic, umetnin in knjig, ostaja večina družbe še naprej odrezana od moči ženskosti, s tem pa tudi od sil navdiha in empatije, ki prinašajo rast in razumevanje, razblinjajo strah pred smrtjo in vabijo v enost uma, telesa, stvarjenja in božanskosti.

Zato je zelo pomembno, da ženske naslovijo to pomanjkanje, uvedejo zavedanje o svoji ciklični naravi na delovno mesto in v širšo skupnost ter ga družbi predstavijo kot silo, ki jih podpira in opolnomoča tako v službi, poslovnem svetu, družini, odnosih, izobraževanju in zdravstvu kot pri osebnostni rasti ter postavljanju osebnih ciljev.

Nujno je tudi, da pomagajo pri oblikovanju smernic, pristopov in novih tradicij, ki jim bodo lahko sledile vse ženske.

Pomembno je, da je prehod iz otroštva v ženskost voden in usmerjen, saj mora prav vsaka posameznica razumeti, kaj se ji dogaja. Sodobna družba je izgubila večino obredov prehoda, zato mora, če želi znova vključiti spoznanja menstrualnega cikla, ponovno vzpostaviti obrede posvetitve v puberteto, obrede v zvezi z letnimi časi in luninimi menami ter obrede prehoda ob rojstvu in smrti. Ženske so začele pisati nove zgodbe, mite in pesmi ter slikati nove arhetipe in če želimo znova vzpostaviti žensko tradicijo, jih potrebujemo še več, ki bodo počele enako.

To prebujenje nas ponovno povezuje z našo celovito naravo in ponuja zavedanje prihodnjim rodovom v upanju, da ne bo nikoli več izgubljeno. Še bolj pomembno pa je, da v družbi ustvarja prostor za šamanke, modre ženske, svečenice – prerokinje, čarovnice, zdravilke in duhovne ženske.

V Prebujenju Eva izve, da pripada dvema svetovoma in da lahko prehaja med njima. Odeta v rdečo tančico menstruacije nosi v sebi moči in naravo božanske ženskosti. Ta odgovornost spremlja njeno prebujenje v spoznanje njene prave narave.

Sodobne ženske, ki ne razumejo svojega cikla, lahko za svoje vedenjske težave upravičeno krivijo menstrualni cikel, toda celo tiste, ki ga poznajo, ne morejo v celoti sprejeti odgovornosti, saj jim družba ne dovoli izraziti njihove prave narave.