Samodestruktivna dejanja

Zadnje čase veliko več javno pišejo o samomorih in kako se s tem slovenskim fenomenom spopasti. Včasih je veljala doktrina, da se o samomorilnosti ne sme objavljati v medijih, da se ne bi ostalih ljudi spomnilo na to obliko predčasnega pretrganja svoje življenjske niti. A v zadnjem mesecu je bilo nekaj odmevnih člankov v medijih glede samomorov, pa sem se odločila, da še sama dodam nekaj svojega razmišljanja.

Namreč, ocenjujem, da je pri mojih strankah v širši družini vsaj pri petini navzoč sindrom samomorilnosti. Debelo gledam, ko mi razlagajo, da je v eni družini samomor naredil oče, pa stric pa bratranec pa teta od moža in tako dalje. Mi povedo, da so tudi sami že kdaj v težkih čustvenih situacijah pomislili na ta izhod iz življenja, a so se spomnili, koliko žalosti to povzroči ostalim živečim, pa jih ta misel odvrne od namere, ki se jim sicer ne zdi nič pretresljivega.

No, meni je takšna misel izjemno pretresljiva ter težko sprejmem dejstvo, da se prenekateri Slovenc odloči za samomor. Da ne govorim, kako me zaboli novica, da je samomor storil najstnik. Po Sloveniji kroži vsaj ena spletna igra, ki jo otroci in najstniki igrajo na pametnem telefonu, ki pelje otroka skozi posamezne nivoje do končnega, ki se, kot so mi povedali, mora končati s samomorom otroka! Prosim? Nisem mogla verjeti svojim ušesom, da so kaj tako perverznega lahko sprogramirali popačeni umi nekih računalniških norcev, ki se tako izživljajo na bolečini drugih. Baje tudi igrica zelo spretno uči otroka, kako zakamuflirati svoje dejanje, če otroka preseneti na primer starš z igrico v roki ter kako nežno in nedolžno pogledati na primer očeta, se mu nasmehniti ter mu milo reči, da se igraš nekaj brezveznega ter da se sedaj greš učiti. Kaj tako noro perverznega že dolgo nisem zasledila!
Ogorčena sem in jezna. Sama sem starš in si ne morem predstavljati, skozi kaj morajo iti starši otroka, ki je zaradi te nore in destruktivne »igrice« naredil samomor, baje ga je štirinajstletnica uspešno izvedla pred kratkim.

OGLAS

V zadnjih petnajstih letih se je v povprečju za samomor odločilo 450 ljudi, v lanskem letu 411. Sicer nekateri špekulirajo, da bi se dalo nekatere nepojasnjene prometne nesreče tudi pripisati samomorilnemu namenu, a policija tega ne more potrditi. V povprečju je to več kot en samovoljni odhod na dan. Verjamem, kot mi razlagajo družinski svojci, da je nekatere samomore moč pripisati različnim težkim duševnim boleznim, a marsikaterega posameznika čez rob pahne včasih ne tako izrazito izražena notranja čustvena ali duševna stiska, pa bi včasih bilo dovolj že samo to, da bi se lahko nekomu zaupal, na glas povedal in izrazil svojo nemoč, strah, probleme ali frustracije, ki se mu v enem trenutku zdijo nerešljive.

Menim, da je vsako človeško življenje dragoceno darilo vsakomur od nas. Vsi smo dani na ta svet z določenim namenom in vedno znova poudarjam, da je iskrena in odprta komunikacija in naklonjeni pogovor eden od poglavitnih ključev do sprotnega čiščenja in razreševanja nakopičenih frustracij in težav. Vsi jih imamo, večje ali manjše v različnih fazah življenja in dolžni smo zaradi sebe, da o njih govorimo na glas, pa četudi si za to poiščemo strokovnjaka, ki nam bo prisluhnil in nam pomagal najti rešitve ter strategijo, kako se tudi v bodoče soočati z različnimi življenjskimi izzivi.

Življenje je lahko čudovito ter nas podpira. Pa to niso zgolj besede, četudi se bo marsikomu od vas zdelo, da osladno pretiravam. Sama sem prepričana in skozi delo na sebi skušam živeti svojega v polnosti tako, da sem zadovoljna in da s svojimi ravnanji doprinesem k boljšemu počutju tudi drugih ljudi. Poskusite tako ravnati s seboj tudi vi sami.