Ženske smo danes polno aktivne v številnih življenjskih vlogah, okoljih in odnosih. Poskušamo biti uspešne profesionalke, dobre mame, pozorne hčerke, ljubeče partnerke, zanesljive sodelavke, učinkovite šefinje, zveste prijateljice, prijetne sosede, urejene gospodinje, odgovorne državljanke …, odlične v službi, na razpolago družini in aktivne v prostem času, z vsem seznanjene in brezhibne v izvedbi. Vse te aktivnosti dnevno popolnoma zapolnijo naš čas in nas vedno bolj bremenijo, izčrpavajo, praznijo. Sodobni svet računa na ženske, nagovarja nas z vedno novimi izzivi, pričakovanji in zahtevami, a ženske izgubljamo same sebe.
Zato moramo najprej in predvsem poskrbeti zase!
PRIČAKOVANJA GLEDE ŽENSKIH VLOG
Ženske kot profesionalke želimo uspešno opravljati svoje delo. Od nas pričakujejo, da bomo predane svojemu poklicu, službi, poslu ipd., učinkovite v rezultatih in pripravljene na nujni poklicni razvoj. Me želimo ob vsem naštetem v svojem delu tudi uživati. To terja zaposlitev za polni življenjski, ne zgolj delovni čas. Večina žensk ima na voljo manj časa, zato pri delu občutijo pritisk, stres, stisko. V 24 ur poskušamo stlačiti kariero, družino, gospodinjstvo, običajno na račun našega prostega časa in počitka. Če za svoje profesionalno delo ne najdemo dovolj časa, energije in moči, se počutimo nesposobne, neučinkovite, ne zaslužimo dovolj in nas v službi ne cenijo.
Ženske kot partnerke, mame, hčerke in sestre želimo biti na voljo svojim bližnjim. Vsak od njih pričakuje, da bomo dale na razpolago naš čas, pozornost, čustva, telo in delo. Vse to jim želimo dajati, ker jih imamo rade in bi rade, da oni dajejo tudi nam. Če v svojih družinskih vlogah nismo uresničene, ker smo preutrujene, izgorele, raztresene, se počutimo nevredne ljubezni. Mučijo nas občutki krivde, ker smo na račun službe zatajile kot mame ali žene, in očitamo si, da smo pustile na cedilu tiste, ki nam največ pomenijo. Zato stisnemo iz sebe zadnji košček energije in poskušamo vse zadovoljiti.
Ženske kot prijateljice želimo z drugimi ženskami deliti svoje vzpone in padce, se zabavati, smejati in jokati. V družbi sebi podobnih lahko podelimo svojo stisko in kdaj vsaj za dve uri zablestimo tako brezskrbno in svobodno kot pri 16ih letih. Če za prijateljstvo nimamo časa, se počutimo same, stare, naveličane. Zato ob dveh ponoči najdemo čas vsaj za ‘všeček’ ali dva prijateljici na facebooku.
Ženske kot gospodinje, sosede, državljanke poskušamo narediti naš intimni in širši dom prijeten, zdrav, funkcionalen. Od nas se pričakuje, da bomo informirane, odzivne, aktivne, organizirane in odgovorne. Če se domu, soseski in državi izneverimo, smo deležne pritiskov, obsojanj, stigmatizacije. Počutimo se manjvredne.
Vsaka od vlog od nas mnogo pričakuje. V vsaki od teh vlog same od sebe mnogo pričakujemo. Za dobro funkcioniranje v dani identiteti smo nagrajene, za slabo realizacijo kaznovane. Dan je prekratek za kvalitetno uresničevanje vseh vlog. In v tem prepolnem seznamu vsega, kar bi naj bile in zmogle, se sedaj soočamo še z zahtevo “poskrbi zase”. Kako naj v tem zabasanem delavniku in prekratkem koncu tedna najdemo še čas zase?!
Na prvi pogled se zdi, da za nego svoje izsušene kože, popoldanski počitek, meditacijo, slikanje, pozitivne afirmacije ali jogo preprosto nimamo časa niti volje. Pa v resnici nimamo izbire. Če ne poskrbimo zase, ne bomo zmogle nobene vloge!
O PRAZNI VREČI IN UPRAVLJANJU NOTRANJE DRUŽINE
Saj veste, da je iz prazne vreče težko kaj vzeti? Pa tudi pokonci ne stoji, kajne? Tako je z nami. Če ne hranimo svojih telesnih, čustvenih, miselnih in duhovnih potreb, se iztrošimo. Utrujene, zbegane, raztresene, razburjene, ranjene, prestrašene, izgubljene itd. ne moremo nikomur ničesar kvalitetnega dati, ne doma ne v službi ne v družbi. “Vrečo” svojega osebnostnega zavedanja, življenjske moči in radostnega sijaja moramo polniti, redno in vedno, da lahko nato iz nje dajemo.
Predstavljajmo si, da je naša osebnost kot velika družina, vloge, o katerih je govora, pa so otroci v tej družini. Da bi številčna družina zmogla zadovoljno, učinkovito in zdravo živeti, morajo biti zadovoljene potrebe vseh njenih članov. Pričakujemo, da bosta starša znala krmariti med željami vseh svojih otrok, biti pravična v odmerjanju pozornosti in dobrin ter ljubeče osmisliti vodenje družinskega sobivanja. Naša osebnost potrebuje tako notranjo “instanco”, ki ljubeče kot mati in usmerjeno kot oče usklajuje vse naše vloge, pričakovanja in obveznosti. Starša morata seveda najprej poskrbeti za njun odnos, iz katerega se porajajo in rastejo otroci.
To starševsko funkcijo predstavlja odnos do sebe. Ženski vidik v odnosu do sebe zagotavlja, da smo pozorne na svoje potrebe, da zaznamo, kaj potrebujemo, se zavemo ranljivosti in si priznamo želje. Moški vidik nam pomaga te potrebe zadovoljevati in uresničevati. Zase skrbimo tako, da se torej najprej vprašamo, kako se počutimo in kaj potrebujemo, nato se odločimo in aktiviramo v želeno smer. In šele potem se ozremo na svoje vloge in jim dodelimo čas, prostor, energijo, tako kot bi za mizo posedli svoje otroke in se z vsakim pogovorili.
ZAVEDANJE SEBE
Temelj zadovoljne, samozavestne in radostne ženske je zavedanje same sebe, osveščenost o svojem počutju in prepoznanje aktualnih potreb. Odnos do sebe kot starševska figura bdi nad našim vsakodnevnim življenjem in nam zagotavlja osebnostno integriteto. Tako kot družina brez vodenja staršev razpade v kaotično prerivanje otroških zahtev, se brez zavestne nege odnosa do sebe izgubimo v vsakdanjem tekmovanju različnih vlog in pričakovanj, zanemarimo kompas in pogrešamo smisel.
Vsak dan znova se vprašamo: kako sem? Kaj občutim? Kaj potrebujem? Kaj lahko storim, da se bom počutila dobro/bolje? Potrebujem vodo, počitek, seks, objem, delovno akcijo, pogovor, kopel? Kdaj in kako si bom to privoščila? Odgovori na ta vprašanja so prvi in najpomembnejši na seznamu dnevnih opravil. Določajo postavitev prioritet in organizacijo naših vlog.
Torej, katere vloge bodo danes v ospredju? Koliko časa bom namenila delu v službi, možu, otrokom, staršem? Kaj bom danes izpustila? Kaj lahko počaka?
Vsake toliko časa naredimo veliko osebnostno inventuro in preverimo pomembne življenjske usmeritve, vizije, cilje, odločitve. Vloge spreminjamo, izpuščamo, dodajamo nove.
POSTAVIMO PRIORITETE
Ko se zavemo svojih aktualnih fizičnih, čustvenih, miselnih in duhovnih potreb, si razporedimo urni/dnevni/tedenski … seznam opravil.
Številne naše dnevne opravke, tako v službi kot doma, načrtujemo in opravimo iz navade, po ustaljenem vzorcu. Navade nam sicer olajšajo organizacijo, omogočajo predvidevanje in prihranijo psihično energijo, a so tudi skriti “požiralci” našega časa. Ker smo pač navajene, da ob četrtkih pospravimo hišo, se tega držimo tudi takrat, ko bi v resnici lahko ta čas namenile svojemu počitku ali druženju s partnerjem. Podobne časovne in energijske rezerve najdemo v službi, med koncem tedna ipd. Če temeljito pregledamo svoje vsakdanje urnike, bomo zagotovo našle priložnosti zase.
S seboj, svojim počutjem in potrebami se lahko ukvarjamo ob rutinski vožnji v službo in nazaj, ob čakanju v prometnem zamašku, na banki, uradu itd. Čas izkoristimo za umirjanje ali vitaliziranje z dihanjem, poslušamo ali ponavljamo spodbudne afirmacije, ozaveščeno počivamo, se sproščamo ob glasbi. Bistveno je, da se posvetimo sebi in se začutimo.
Pomembno je, da si čas zase – zadostuje že nekaj minut – namenimo zjutraj in zvečer. V jutranjem pogovoru s seboj se usmerimo v dan, ki je pred nami. Naravnamo svoje razpoloženje, se osredotočimo na bistveno in pozitivno, zberemo svoje energijo, objamemo same sebe. Zavestna čuječnost zjutraj in čez dan nas bo obvarovala pred negativno odzivnostjo, s katero se izgubimo v zgodbah in pričakovanjih drugih ljudi ter pozabimo nase. Ohranjale bomo svoj fokus in ritem ter mnogo bolj učinkovito uresničevale svoje naloge. Manj se bomo utrudile in bomo bolj zadovoljne. Ko zapustimo delovno okolje, vstopimo v druge vloge. Morda si lahko omislimo droben ritual ob skodelici kave ali čaja, s katerim zavestno “preklopimo” v drugo identiteto. Dan sklenemo s kratkim povzetkom, ki nosi pozitivno, spodbudno in ljubeče sporočilo.
LJUBEČA DISCIPLINA
Vsaka nova praksa zahteva določeno disciplino in čas. Pri ukvarjanju s seboj bodimo vztrajne, a nežne. Dovolimo si občutke in čustva. Sprejmimo svoje spreminjanje. Ko smo bolj pozorne na svoje počutje in potrebe, se zavemo, da moramo marsikaj spremeniti, kar nas utegne prestrašiti. Zdi se nam, da ne bomo zmogle vseh ‘front’. Mirno, ni nam treba rešiti vsega naenkrat! Postavimo prioritete, predihajmo napetosti in se lotimo tistega, kar je pred nami.
Naravna prednost pripada našemu telesnemu počutju. Telo nas opozori, ko se oddaljimo od svojih potreb, in usmerja naše čustvene ter kognitivne procese. Primarne potrebe po tekočini, kvalitetni hrani, počitku itd. zahtevajo ukrepanje. Gre za preproste, logične, a pogosto zanemarjene potrebe, ki sabotirajo želene aktivnosti.
Spreminjanje dnevnih navad, družinskih urnikov ipd. seveda zadeva tudi naše bližnje, zato se pogovorimo z njimi. Pojasnimo jim, da potrebujemo čas zase, in jih povabimo, da nas podprejo. Včasih njihovi odzivi postavijo na preizkušnjo našo odločnost in disciplino. Vztrajajmo!
PRI SEBI
S seboj preživimo celo življenje. Kamorkoli gremo in karkoli počnemo, nosimo sebe s seboj. Podarimo si svojo pozornost in ljubezen! Bodimo zadovoljne, samozavestne in radostne!
Avtor: Manica Žmauc
Vir: www.karmaplus.net
