Sedaj si velika punca

Kot ste že opazili, vam v novi tematiki Prevetritev družinskih vzorcev podajam konkretne (anonimne) primere čiščenja družinskih vzorcev mojih klientov po metodi Soulwork.

Recimo, da je tej klientki ime Lidija. Stara je 27 let, živi s partnerjem in psom. Za božič 2012 si je želela, da bi jo obiskala njena družina (oče, mama in oba mlajša brata), vendar jih je oče že pred časom zapustil, pa tudi, če bi bili vsi skupaj v enem prostoru, bi bil prepir neizbežen. Torej, njena želja je bila v bistvu neizvedljiva. Zaradi navedenega je bila zelo žalostna in občutila je globoko praznino v grlu. Kot globoko, prazno luknjo. Vprašala sem jo, kaj tam manjka in odgovorila je, da samosprejemanje. Češ, da ga je nekje izgubila.

Skozi Soulwork metodo sva ugotovili, da je ta velik občutek praznine nastopil, ko je imela 7 let. Do takrat je spala skupaj v isti sobi z mlajšima bratcema, potem pa so jo starši prestavili v svojo sobo. Od takrat naprej je njena mama ni prišla več pokrit in dati poljubček za lahko noč, lahko pa je slišala, da je v sosednji sobi dala mlajša bratca spat vsak večer – s poljubčkom, seveda. Kot majhna, 7-letna punčka, je bila tako Lidija zmedena, kaj je vendar naredila narobe, da je mama ne daje več spat s poljubčkom, bratca pa. Mamino pojasnilo »sedaj si velika punca« ni bilo dovolj.

OGLAS

Poglejmo, kako je sedaj 7-letna Lidija razmišljala: »Le kaj sem naredila narobe? Mamica me ne sprejema več tako, kot prej.« To je mala Lidija občutila kot izredno žalost in praznino. Potisnila je tisti del sebe, ki najbolj boli in ga nehala sprejemati. Saj če je mamica ne sprejema v celoti, se tudi sama ne more sprejemati, saj je sigurno nekaj narobe z njo.

S Soulworkom je zopet našla ta del sebe in ga končno sprejela kot enakovredni del sebe, saj z njim že od samega začetka ni bilo nič narobe, seveda. S tem je razrešila žalost in občutek globoke praznine v grlu v situacijah, ko se njena družina ni mogla zbrati skupaj – kar pa je bilo pogosto. Končno je zaživela svobodno in prevetrila to čustveno navlako, ki jo je redno obremenjevala.

Moj komentar: kot lahko vidimo (tudi v naslednjih primerih bo tako), nas lahko nek dogodek (travma) iz otroštva kot vzorec podzavestno spremlja celo življenje. Morda se nam ta dogodek kot odraslim zdi popolnoma smešen in nesmiseln, ampak za malo 7-letno punčko je pa še kako boleč in živ. Ko smo majhni, velikokrat prevzemamo krivdo za zunanje okoliščine nase, starši pa si ne vzamejo (ali nimajo) dovolj časa, da bi nam razložili vsako najmanjšo podrobnost. Kot otroci tako hitro potegnemo lastne zaključke in odločitve, kot na primer: »Aha, nekaj sem naredil-a narobe.« ali »Mamica me ne mara več.« V tem ključnem trenutku se nezavedno ustvari vzorec oziroma zapis, ki nas potem spremlja celo življenje.