Sedem svetih stopnic

… V medli svetlobi pojenjajoče svetilke je videla silhueto in začutila poznan, mehak dotik na svoji roki.

»Draga moja Deora, prišel je čas mojega slovesa od zemeljske izkušnje.
To, kar ostaja, je samo telo, lupina, ki ne more z nami v duhovni svet.
Oprosti, ker ti nisem povedala za bolezen, ki je razjedala mojo notranjost, a nisem želela, da bi te skrbelo.
Težko breme je na tvojih ramenih, a bo prišel dan, ko boš odvrgla vso žalost s sebe in se razcvetela v ljubezni, kakršne še ne poznaš.

Ostajam ob tebi kot tvoja Duhovna Vodnica, Varuhinja tvoje Usode, Angel brez peruti in kril, in verjemi, da me boš čutila, morda tudi videla in slišala, če bo potrebno.

OGLAS

Nekega dne se objameva, ponovno razjočeva in nasmejiva tu, v duhovnem svetu, najine zgodbe pa živijo s teboj še naprej.

Daj jim možnost, da najdejo pot, zaživijo prostost, svobodo, saj je veliko duš na Zemlji, ki potrebujejo pomoč, znamenje, roko, ki bi jim pomagala iz brezna.

Več v knjigi Sedem Svetih Stopnic

Se spomniš naukov na koncu zgodb?

Zdravilni so.

Preobražajo zavest in prodirajo skozi ograje uma, ker so kot voda, ki bo vedno našla pot.
Ne skrbi, kako bodo razumeli, tvoja naloga ni skrbeti za to, temveč kako jim lahko to predaš.
Vedela boš, ko bo pravi trenutek.

Skrivnost pri pecivu je cimet, ki ga vmešaš v testo, preden ga daš v pečico.
Poljubljam tvojo dlan, lica, srce in se poslavljam …
Izjoči svoje solze, a ne joči predolgo, da me ne zadržiš tu dlje, kot je potrebno.

V duhovnem svetu je on, ki je odšel mnogo pred menoj in čaka, da se združiva.

Ljubila sem ga v zemeljskem življenju in ljubim ga tudi v duhovnem.

Presenetila ga bom s poljubom, ki je ostal nedoživet ob najinem slovesu.

Veš, v duhovnem svetu ni teles in vsi smo večno mladi.
Nimam gub, bolečina izgine, kot bi je nikoli ne bilo in vse tako sije, žari, vabi.
Ljubljena moja, bodi srečna …«

Deora je zadrževala dih, samo da je ne bi zmotila.
Vedela je za svet vmes, kamor poniknemo med spanjem in v katerem se nam duhovi in duše lahko približajo, a tako jasno ni še nikoli slišala glasu.

»Babica, moja draga, ne odhajaj, prosim … kako bom sama s seboj na svetu, ki je krut in mi jemlje najdražje?
Mar me ni že dovolj ranil z izgubo ljubljenega očeta in matere?
Mar nisem prehitro odrasla, ker sem se morala odpovedati brezskrbnosti otroštva zavoljo nečesa, kar bom razumela šele čez mnogo let?
S tabo sem bila srečna, varna, ljubljena …
Babica, ostani tu, prosim.«

Jokala je v blazino, jo stiskala k sebi, kot bi želela objeti njeno prisotnost in stekla v spalnico babice, da jo še zadnjikrat objame, poljubi in se poslovi.

Obstala je pri vratih.
Babica je bila kot nekdo drug.
Milostlijivi nasmeh na njenem obrazu je izbrisal vse gube in mehkoba se je razlivala po obličju ljubljene ženske.

V soju rahlega sija svetilke v kotu je delovala nezemeljsko, kot privid izpred davnih let, ko je bila še mlada.

Deora se je zdrznila.
Seveda je bila mlada. Bila je lepa, spoštovana ženska, poročena z moškim, ki ga je ljubila. Vrača se k njemu.
Prav je tako.
Plaho se je približala babici, jo nežno poljubila na hladno čelo in s solznimi očmi blagoslovila njen odhod.

»Pojdi zdaj … pojdi v miru. Hvala ti za vse, kar si mi dala, toda tvoj čas na Zemlji je res minil.
Hvaležna sem ti, da si bila ob meni, ko ni bilo nikogar.
Ko se srečava v nebesih, prinesem pecivo s seboj.
Dodala bom cimet, tako kot si ga ti.
Ljubim te v brezčasju, kamor prihajam za teboj, nekoč …«

Ostala je sama.

Vse v hiši je spominjalo na babico.
Krpa, odložena na polici, kot bi ravnokar obrisala prah, njena očala na mizi, slastno pecivo s cimetom, s katerim jo je vedno pričakala, toda nasmeha, ki jo je objel ob prihodu, ne bo nikoli več.

Deora je začutila vso težo bolečine slovesa in se zrušila na stari, obledeli kavč, na katerem je babica pripovedovala zgodbe. Iskala je tolažbo v na videz mrtvi stvari, a je čutila prisotnost tako živo, kot bi zgodbe poplesavale nad njo in jo poskušale razvedriti.

Solze so se počasi posušile in življenje jo je gnalo naprej.
Kot voda, kot val, ki pred seboj potiska druge valove, ki se nikoli ne vračajo nazaj, je bilo življenje nezadržno pripravljeno na usodo ženske, ki še ni vedela, kako posebna bo.

Končala je z delom za tisti dan in se odpravila domov.
Spomin na babico je počasi bledel, a se je zalotila, da še vedno vsakokrat ob prihodu čaka na njen glas, ki je zveneče izgovoril njeno ime ter jo povabil na čaj.
Pogrešala jo je s celim bitjem, a čas celi tudi najbolj globoke rane….

Odlomek iz knjige Sedem Svetih Stopnic