Kaj je Sedona metoda

Lester Levenson, fizik in uspešen podjetnik, je v starosti dobrih 40 let hudo zbolel. Njegove zdravstvene težave so bile tako številne in resne, da so jih zdravniki opredelili kot neozdravljive; z zdravljenjem so prenehali in ga poslali domov, kjer naj bi preživel svoje zadnje dni. A Lester se z njihovo prognozo ni sprijaznil.

Zdravje je začel iskati v sebi. Odkril je metodo, ki jo je prakticiral vsak dan več ur in v treh mesecih je popolnoma ozdravel ter našel notranji mir, ki ga je ohranil do konca življenja. Po ozdravitvi se je iz New Yorka preselil v mesto Sedona v Arizoni, si pridobil teoretična znanja glede ozadja svoje revolucionarne metode, potem pa jo je začel učiti pod imenom Sedona metoda.

V svoji metodi je Lester Levenson izhajal iz dejstva, da smo vsi omejeni s takšnimi in drugačnimi mentalnimi koncepti in čustvenimi vzorci, ki za svoj obstoj potrebujejo energijo; gre seveda za našo vitalno energijo. Če so premočni in če jih je preveč, nas lahko tako izčrpajo, da nimamo več energije, potrebne za spontane procese samoozdravitve. Zato zbolimo. Vse to je bilo znano že prej, a do pojava Sedona metode so pristopi korekcij destruktivnih vedenjskih vzorcev temeljili na tem, da si poskusil odvzeti energijo določenemu destruktivnemu vzorcu in skušal nato “instalirati” v podzavest pozitiven odziv na neko problematično situacijo. A ta pristop v energijskem smislu ni tako nedolžen. Na ta način namreč v podzavest instaliraš odziv, kakršnega tvoj pogojeni um prepozna kot ustreznega in konstruktivnega, čeprav morda to v energijskem smislu sploh ni.

OGLAS

Primer: si recimo bojazljiv in se vedno izogibaš kakršnihkoli konfrontacij. Potem pa z neko metodo »raztopiš« bojazljivost in v podzavest, recimo s pozitivnimi afirmacijami, instaliraš program, na osnovi katerega se boš v situacijah, v katerih si prej »počepnil«, konfrontiral.
Tu seveda ni nobene sledi kakršnekoli življenjske spontanosti, ampak gre le za zamenjavo programa podzavesti, ki ga imaš za neustreznega, z drugim, za katerega misliš, da je ustreznejši.

V čem je pravzaprav bistveni problem takšnega pristopa?

Za pogojeni svet je značilna polarnost. V svetu polarnosti ne more obstajati en sam pol, ne glede na to, ali gre za destruktivnega ali konstruktivnega. Recimo, da se programiraš s samozavestjo. Če to storiš, boš ves čas privlačil situacije, v katerih boš moral to samozavest dokazovati, saj sicer progam kot tak izgubi smisel – izzive preprosto potrebuje za svoj obstoj. Vendar pa se bo v situacijah, v katerih bo treba samozavest dokazovati, zanesljivo pojavljal tudi dvom, strah, ki ga boš sicer morda premagal, a ti bo vzel del energije. Ali povedano z drugimi besedami – vsi fiksni programi, ki sprožijo naučen odziv na nek dražljaj, so porabniki naše energije. Pozitivna afirmacija je torej isto polje, kot njeno destruktivno nasprotje. V danem primeru sta bojazljiv in pogumen odziv na nek dražljaj dve plati ene in iste energije, ki v obeh primerih v telesu povzroča »šum« in s tem motnje v biološki samoregulaciji telesa.
Edina oblika odzivov na zunanje dražljaje, pri kateri energije ne izgubljamo, so tisti, ki pridejo iz naše biti, iz popolne spontanosti!!!!!

Dvomim sicer, da je bil Levenson prvi, ki je to razumel, bil pa je prvi, ki je metode samopomoči, pristopne širšim množicam obogatil s spoznanjem, da vodi edina pot v življenjsko spontanost skozi dejstvo, da je treba odvzeti energijski šum obema poloma vseh polarnih situacij. S procesiranjem pozitivnega in negativnega pola rešiš posamezno identifikacijo, kar te vodi v cono miru in spontanosti, ki ni odvisna od zunanjih dejavnikov, ampak izhaja iz tvoje notranjosti. To spoznanje lahko prenesemo v katerikoli življenjski proces zavestne manifestacije – nek cilj najlažje dosežemo tako, da smo sicer nanj osredotočeni, a do njega ne gojimo ne privrženosti ne odpora.

Sedona metoda je torej revolucionarna zato, ker “cilja” na praznino v nas in s tem na spontanost v reakcijah. Če vase ne instaliraš nobenega programa, tiste, ki pa v tebi so in se nanašajo na problem pa »zradiraš«, ne bo v tebi nobenega gibala, zaradi katerega bi privlačil dogodke, ki si jih do sedaj prepoznaval kot problematične.
Če torej želimo do tega priti, je sicer v redu, da destruktivnemu polu odvzamemo energijo, ampak to je treba storili tudi z energijo pola, ki je njegovo nasprotje. Kadar gre za nek čustven problem, ne delamo s problemom samim, ampak z vsemi prepričanji, ki se na problem nanašajo in z njihovimi nasprotji.

Primer: recimo, da imam delo, pri katerem moram pogostokrat nastopati pred ljudmi, a me muči trema.
Kako bom ravnal?

Ne bom torej “delal” s tremo kot takšno, ampak bom poiskal vsa prepričanja, ki se nanjo nanašajo in njihova nasprotja. Recimo, da mojo tremo »podpirajo« naslednja prepričanja:

Bojim se, da se bom osmešil.
Bojim se, da zadeve ne bom izpeljal dovolj dobro.
Skrbi me, da ne bom prepričljiv.
Skrbi me, da bo kdo opazil, da imam tremo.

(poiščem/ozavestim torej čim več prepričanj, ki se nanašajo na »moj problem«)

Nato formiram njihova nasprotja:

Ne bojim se, da se bom osmešil.
Ne bojim se, da zadev ne bom izpeljal dovolj dobro.
Ne skrbi me moja prepričljivost.
Ne skrbi me, da bi kdo opazil mojo tremo.

Sledi proces odvzemanja energije vsem prepričanjem in njihovim nasprotjem, ki je bit Sedona metode. V praksi je to videti takole:

Izberem prvo destruktivno prepričanje in ga nekajkrat ponovim v mislih ali na glas.
Pozornost usmerim na vibracijo, ki jo je ta trditev povzročila v mojem telesu.
Na mesto, kjer čutim vibracijo prepričanja (ponavadi trebuh) položim desno roko in skušam vibracijo čim bolj okrepiti. To lahko storim tako, da v mislih trditev še naprej ponavljam, lahko tako, da se vibraciji prepustim in jo intenziviram na čustveni ravni, lahko s kombinacijo obojega ali na kak drug način.
Ko začutim, da je vibracija maksimalna, da je ne morem več okrepiti, se osredotočim nanjo in si zastavim vprašanje: »Ali to vibracijo lahko prepustim skozi telo?« (nekateri radi to vprašanje izpustijo, a je zelo pomembno, da si ga vedno zastavimo).
Ne da bi počakali na morebitni odgovor, ki bi se lahko pojavil, globoko vdihnem in izdihnem na način, kot da bi iz sebe odvrgel breme.
Spet se osredotočim na mesto, kjer sem čutil vibracijo in ne glede na to, ali je tam kaj energije ostalo, ali ne, isto trditev v mislih ali na glas spet nekajkrat ponovim.
Če se spet pojavi vibracija (zagotovo pa bo šibkejša), ves postopek ponovim. Ponovim ga tolikokrat, dokler izjava/trditev v telesu ne povzroči nobenega energijskega odziva.
Sedaj nekajkrat v mislih ali na glas izrečem trditev/prepričanje, ki je nasprotno tisti, s katero sem delal v prvem delu procesa .
Tako kot pri negativnem prepričanju preverim, ali je trditev v telesu povzročila energijski odziv, in če ta obstaja, mu na enak način odvzamem energijo.
Ko nasprotna trditev ne povzroči nobenega vibracijskega odziva v telesu več, nekajkrat zapored v mislih ali na glas ponovim obe nasprotujoči si trditvi – v konkretnem primeru: Bojim se, da se bom osmešil. Ne bojim se, da se bom osmešil. Bojim se, da se bom osmešil. Ne bojim se, da se bom osmešil …
Pozornost usmerim vase in preverim, če so trditve v meni sprožile kakršenkoli energijski odmev. Če so ga, mu z vdihom in izdihom odvzamem energijo in izmenjujoče trditve ponovno ponovim.
Proces, ki se nanaša na prvi par trditev je zaključen, ko tudi po izmenjujočih se trditvah, v telesu ne zaznam več nobenega vibracijskega odziva. Nato se na enak način lotim naslednjih parov trditev.