‘Kdor nosi v sebi MIR zagotovo ve tako za pot, kot za SMER.’
Sedim globoko v sebi; nekje v najgloblji kamrici svoje lastne duše, v čudoviti mavrični dvorani srca. Oklep predstav, navad, meril, vzorcev, razočaranj, jeze in bolečin se je raztopil, kakor prah Cedevite v kozarcu vode, v osvežilen napitek Modrosti in Spoznanja.
Ustavi se; ustavi svoje ‘pobesnele’ konje in se zazri v te čudežne korenine Zemlje. V to PraMater, katere poti vodijo od globin morja do kamnitih vrhov neba. Ustavi se; in vdihni. Zadihaj osvobojen zrak pomladi in poj s poletjem. Zahvaljuj se zemlji za jesenske darove in zimi, ki poklanja čas miru.
Iskanje. Večna vparašanja, a pot se vleče, steza vodi naprej. Mahovje prerašča ostarele štore, ki skrivajo v svojih jedrih škratove domove in veveričja skrivališča. Razbrzdanost belo-sivih skal, ki se dviguje iz gozdnega mahovja spominja na okamenele stražarje, ki čakajo skrivnostno princeso, da jih obudi nazaj v pogumne viteze, ki so nekdaj, nekje v bajeslovni deželi Camelot čuvali sveto kupo Nesmrtnosti.
Iz daljave prihajajo zamolkli odmevi civilizacije, podobni bobnenju motorjev, ki se mešajo z zvoki lajanja psov, priklenjenih na hladne verige strahu, nejevere in nezaupanja. Človeška bivališča tam nekje v globeli so kakor osamele kresnice izgubljene v plesu noči. Napočil bo trenutek, ko se bom vračala ravno tja … med vso bedo in obup, ljubezen in upanje, prevarante in najzvestejše sopotnike, plemenite duše in kriminalna prestopnike, intelektualno onaniranje in glasove srca, emocionalne vampirje in nikoli padle angele brez kril. V ves ta konglomerat človeka, razpetega med Peklom in Nebesi. Dante ‘moj’, ti si že zdavnaj vedel, že zdavnaj videl, ko te je tvoja ljuba Beatrice peljala skozi vse kroge peklov, vic in nebes človeka.
Ampak ne še. Še malo. Še malo tega divjega razkošja Nature, ječanja vej, šumenja gozda, vonja po bohotečih se preprogah zelenih tepihov; še malo tega neizmernega orkestra zvokov narave. Razvajala se bom v tem omamnem opoju podob, med plašnimi pogledi jelenjadi, vonjem po divji praproti, poslušala najine stopinje, ki šelestijo med odpadlim listjem in se mirno pozibavala na tvojem hrbtu ali hodila ob tvojih plečih. Daj greva še globlje med brezpotja človeka, po poteh srnjadi, zajcev, lisic in medvedov. Zanesem se na tvoj pretanjeni sluh in zaupanje vate.
Divjost brezmejne palete vonjav se preliva v globok elementarni mir. Skalna čer izpod katere teče potok nudi skrivnostno zavetje pred bliski neba, pred žejo poletja in hrupom doline. V nemirni tišini najdem lastno tišino, v nenehnem gibanju, lastno gotovost, v globokem dihu, razkošje miru.
Kakor hodim med rojstvom in smrtjo, tako se gibljem med neskončnim dvomom in večno vero, med strahom in ljubeznijo, med ostrino in nežnostjo. Med dvema poloma, ki sestavljata meni Življenja.
Zima. Čas umiritve, čas poglobljenega pogleda nekam v globeli zapisanega kodeksa, z naslovom ‘Poslanstvo’. Kulisa divje elementarne zemlje, partitura zvokov, vonjave gozda, tvoj mirni korak, svežina zraka. Paleta zaznavanj, ki se umirja v nežno in čutečo spokojnost kratkih dnevov in dolgih večerov, podaljšanih noči in ritmičnih utripov srca. Razkošje; pogled skozi zaprte veke, prisluškovanje tišini, hvaležnost, zaupanje in notranji mir.
Čas je; čas da za trenutek tega življenja obstanem, se umirim, na novo začrtam smer, popijem kelih Nove Moči in mirno čakam, da pomlad prinese sadove najgloblje umiritve v tišini temnih noči in globoke zime; tako globoke, da bo v sebi že nosila semena pomladnega sonca.
Stopim v sobano Kupe Nesmrtnosti in se v mislih sprehodim po bajeslovni Deželi vsega tistega, kar je podarjeno in vsega tistega, čemur moram dopustiti, da požene korenine, globoke sledi prazapisov tisočerih generacij in tisočerih svetov, solz, upanja, vztrajnosti in smeha. Spomni se kdo si. Spomni se, kdo SI !!! Kaj prinašaš s seboj? Kaj je tvoja naloga dajanja in podarjanja?
Vodnik, ki me tiho vodi v deželo Camelot me prijazno prime za roko in pospremi po brezpotju poti, a z jasno smerjo, kam! Še enkrat globoko vdihnem rezek, svež zrak in se spominjam; spomnim se tiste smeri, ki mi je bila položena v zibelko rojstva. Kdo sem, zakaj in kam grem?! Prijazen obraz se toplo smehlja, v roke mi izroči čisto nov zemljevid, brez poti in brez oznak. Le ena beseda je razločno izpisana: MIR.
Vodnik mi prijazno pokima in odvrne: ‘Kdor nosi v sebi MIR zagotovo ve tako za pot, kot za SMER.’
Zdrznem se, ko me mehak smrček dregne pod pas in čas je, da se vrnem, nazaj … tja, kjer me čaka nadaljevanje; novi konci in novi začetki; dokončevanja in nadaljevanja, objemi in tople dlani, preizkušnje in izzivi – in čisto na koncu TI, preljuba sopotnica in sopotnik, ki bereš te vrstice. Prijetno je pisati iz toplega naročja vseh objemov VAS, ki potujemo skupaj že stoletja in tisočletja. Ni pomembno ali se poznamo ali ne ali kolikokrat smo se srečali ali sploh ne. Hvala Vam, preljube dame in cenjeni seniorji.
Skozi nebo refleksij zagledam utrinek, kateri sporoča neko že davno zapisano misel Richarda Bacha: ‘VEZ, KI POVEZUJE TVOJO RESNIČNO DRUŽINO, NI IZ KRVI, AMPAK IZ MEDSEBOJNEGA SPOŠTOVANJA IN RADOSTI NAD ŽIVLJENJEM DRUGEGA. ČLANI ISTE DRUŽINE REDKO ODRASTEJO POD ISTO STREHO.’ … in se vrnem nazaj v središče horizonta in vertikale – V ‘najzgovornejšo’ TIŠINO srca, k partituri NARAVE.
Samo vauuu, odlično.
Hvala