Čedalje več je sestavljenih družin. Kaj to pomeni? Sestavljena je tista družina, kjer živijo poleg zakoncev ali partnerjev še njuni otroci iz prejšnjih zvez in zakonov ter tako tvorijo konglomerat različnih vzorcev, genov in energij.
Ker so takšne sestavljene družine čedalje pogostejše, je na mestu vprašanje, kakšne vse interakcije potekajo med posameznimi člani v takšni družini, kako se izvaja vzgoja, kje se kateremu članu družine postavijo meje in kdo mu jih lahko postavi.
Ste se kdaj vprašali, kako naporno zna biti usklajevati lastno družinico, kjer sta ata in mama ustvarila na primer dva ljubka otročka, pa živijo in vzgajajo kakor najbolje znajo, so pa v večini takšnih »klasičnih« družin pravila znana in principi uveljavljeni brez nekega dodatnega definiranja ali spreminjanja.
Kako pa vse to poteka v družinah, kjer se je na primer oče v tretje poročil, iz prejšnjih dveh zakonov živi en otrok pri njemu, drugi pa je toliko krat na obisku, da bi tudi že lahko rekli, da je doma pri očiju. S tretjo soprogo pričakuje otroka. No, pa se zamislite, koliko potrpežljivosti, truda in energije je potrebne, da se takšna družinska razmerja uredijo, da se kvalitetno izvajajo vsak dan, da se vsi člani družine čutijo sprejete in ljubljene in da ni nihče prikrajšan.
Ali lahko nova soproga sodeluje pri vzgoji moževega otroka, ki je na primer v puberteti in si že s tega vidika ne da nič dopovedat? Ali pa mora stati nepopustljivo ob strani možu, ko ta na morebiti neprimeren način kaznuje svojega otroka? Kaj menite?
Medsebojno čustveno in psihološko povezovanje je v tovrstnih družinah običajno nadgrajeno s večjo mero razumevanja, potrpežljivosti in tolerance. Otroci se kmalu naučijo, da niso epicenter sveta in da se je potrebno prilagajati na novo vzpostavljenim pravilom in hišnemu redu. Seveda prihaja tudi do trkov interesov, mnenj, različnih vzorcev, ki izhajajo iz prejšnjih razmerij in vse to tvori na novo nastalo družino.
Pri vzgojnih dilemah ne-starša do otroka partnerja svetujem, da v dogovoru s staršem otroka tudi izvaja vzgojne ukrepe. Seveda običajno ob tem na začetku pokasira pripombo otroka, da kaj pa boš ti meni govoril / govorila, če pa nisi moja mama / oče. Ob takšni neprizanesljivi pripombi marsikateri partner obmolkne in se umakne ali pa gre v drugo skrajnost in neprimerno odreagira. V takšnem primeru predlagam, da bi bilo dobro, da se starš tega otroka z njim usede in mu na primeren način razloži, da ima novi partner tudi pravico vzgojno sodelovati in da se o vsem predhodno tudi posvetuje s samim staršem. Tako prizna novemu partnerju tudi njegovo aktivno vlogo pri samih družinskih dogodkih in reakcijah, ki jih izzovejo otroci.
Ko pridejo skupni otroci novega para, je priporočljivo, da se prejšnje otroke dejavno vključi v nego dojenčka in v ljubečo skrb. Veliko otrok se ob prihodu novega člana sestavljene družine počuti zapostavljenega ali pa meni, da njegov pravi starš sedaj ne bo več imel časa in ljubezni za njega. Jasno in glasno je otroku potrebno povedati, da ga starš enako brezpogojno ljubi in da je ljubezen neskončna in se ne deli na posamezne otroke. S tem se mu prizna njegovo enakovredno mesto v družini, kjer bo občutil varnost in sprejetost. Na takšen način tudi zmanjšamo možnost, da bi prihajalo do ekscesnega vedenja ali izpadov, ki bi povzročali razdor med krhkim družinskih ravnovesjem.
Za dosego dobrih vibracij v sestavljenih družinah so odgovorni prav vsi člani družine, potrudite se! Srečno!
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
