Verjetno mnogi med vami, drage bralke in bralci, niste ravno poglobljeno razmišljali o svojem poreklu, iz kje izvirate, kakšen je vaš, recimo temu genetski kod, kaj lahko sami v lastnem razvoju osebnosti razvijete ali nadgradite in kako so spomini iz otroštva dejansko močni gradniki sedanjega zavedanja lastnega sebstva in identitete.
Očitno sem danes v svoji kreativni energiji pisanja in razmišljanja malce bolj filozofska ali pa preprosto srečna, da sem imela priložnost pred nekaj dnevi ponovno obiskati dve že malce ostareli teti v mestu mojega srečnega otroštva, Beogradu. Namreč, moj oči se je po vojni rodil v tem prelepem mestu očetu Slovencu, zato imam lep slovenski priimek Kuhar in mami, moji babici, ki je v Beograd prišla pred vojno z otoka Krka. Torej sem genetsko malce, a res malce »zmešana«, kajti moja mami je popolnoma slovenske krvi.
Skratka, vedno se potrudim, da obiščem moji teti pa še nekaj sorodnikov živi v nekdanji prestolnici skupne države, ki jo zadnja leta pospešeno obnavljajo in urejajo. A meni je bolj kot to pomembno, da se naužijem čiste družinske ljubezni, ki mi jo s svojo ljubeznijo vedno znova dajeta moji dragi tetki. Nesebično, navdušeno srečni sta bili, ko sem ju obiskala in sta vneto budili spomine na to, kako sem že kot še ne dvoletnica prišla k njim na obisk, kako sem osrečevala babico in dedka, saj sem bila prva vnukinja in so me vsi cartali in razvajali spredaj in zadaj. Vsako leto sem bila do šole po več mesecev pri njih in sem uživala v velikem mestnem parku Tašmajdanu, pa na Kalemegdanu hranila ljubke veverice, pa v centru mesta jedla jagodni sladoled in hrenovko v štručki. Z babico sem morala skoraj vsak dan obiskovati mašo v katoliški cerkvi Sv. Antona, ki jo je zgradil naš mojster Jože Plečnik in se nahaja v predelu Beograda, ki se imenuje Zvezdara, in ker mi je kot otroku bilo vedno zelo dolgčas v času maše, sem občudovala arhitekturo, vitraže na oknih ter ostale detajle, ki si jih je zamislil Plečnik pa sem verjetno od tiste rane dobe njegova velika občudovalka. Mojih prelepih in srečnih spominov je nešteto, vedno so povezani z neskončno dozo ljubezni in pozornosti te moje Kuharjeve žlahte.
Ko so me moji viharji življenja kasneje močno premetavali, vem, da sem nekajdnevno zavetje poiskala pri njih ter se napojila te njihove ljubeče naklonjenosti in ljubezni ter se podala v vizijo lastnega prenovljenega in srečnega življenja. Zakaj danes o tem razmišljam?
Menim in vedno bolj pogosto ugotavljam, da tisti, ki niste imeli sidra ljubezni kot otroci s strani staršev, starih staršev ali širše ljubeče in skrbne žlahte, tudi v odrasli dobi težko funkcionirate v odnosih, ker nimate napete varnostne konstrukcije brezpogojne ljubezni, ki nam jo lahko dajo le naši bližnji, ki nas tudi sprejemajo takšne kot smo, z vsemi minusi in plusi.
Če niste dobili dobre ljubeče injekcije kot otrok, potem nimate vzorca in programa, kako ljubezen in predanost posredovati naprej, svojim otrokom pa tudi partnerjem. Zato vas danes pozivam, da se skušate domisliti in se spomniti srečnih momentov iz vašega otroštva, ko so pomembni odrasli skrbeli za vas. Naj vas ta spomin ogreje.
Ali znate tudi vi sami dajati naprej svojo ljubezen in pozornost? Ali za to pričakujete kaj v zameno? Bi se radi naučili kaj to pomeni biti sebi pomembni tudi v odrasli dobi, ko smo preplavljeni z različnimi izzivi in morebitnimi neuspešnimi zvezami? Oglasite se.
