Skladnost telesa in duha

Tujci na obisku pri nas opazijo, da so naše potke v parkih in gozdovih, celo pločniki, podnevi in ponoči, posejani s tekači, da so griči in planine ter hribi polni ljubiteljev narave in preizkuševalcev vzdržljivosti. Slovenci slovimo kot narod rekreativcev. Videti je, da imamo potrebo po gibanju nekako v krvi, pa tudi glede na število prebivalcev smo uspešni v športu. Na vzhodu, kamor veliko potujem, tradicionalni Vzhodnjak ne telovadi in ne teče, vsaj ne tako, da bi uril vzdržljivost s pogledom na uro in števec kilometrov ter srčnega utripa, si krepil mišice ali se s športom boril proti staranju.

Zahodnjaku je vsiljena misel, da se mora več gibati. Še več in dalj časa, da bo primerljiv z nekom drugim v fitnes centru, teči že zgodaj pred službo, da bo vitka in kot taka obveljala tudi za poslovno uspešno. Zahodnjak vodi otroka na balet in na popoldanske športne urice, na treninge, ki so glede vzdržljivosti podobni treningu za starejše, da mu bo gibanje prešlo v kri in da bo zgubil odvečno maščobo okoli trebuščka ali da bo postal uspešen športnik.

Za stare Grke je bil šport zelo pomemben. Najprej je bil sredstvo za zbliževanje z bogovi. Njihovi bogovi so sodelovali na tekmovanjih in bili posameznikovi pokrovitelji. Iz čaščenja bogov so nastale olimpijske igre; ravno tako kot danes so imele vsestranski pomen – gospodarski, politični … Grk je strmel k popolnosti, lepo in dobro je šlo skupaj, gonilna sila je bilo postati skladen in ostati lep. Za Grke sta zunanja skladnost in telesna moč pomenila tudi notranjo skladnost in moč, obstajal je ideal, ki so se mu skušali približati. Telesna spretnost je bila po njihovem tesno prepletena z umsko in z zdravjem. Hipokrat je poudarjal, da je športna telesna aktivnost pomembno sredstvo za ohranitev zdravja. Stari Rimljani pa so poudarjali moč in spretnosti ter ju prelevili v vojaško veščino. Za razliko od Grkov jim je bila korist pred lepoto ter harmonijo duše in telesa.

OGLAS

Moderni Zahodnjak ostaja privrženec kulta telesa. Še več, trend se temu nenehno prilagaja glede na potrošnika. Športnik je pomemben potrošnik, športna industrija pa je izumila lepo, vitko, mlado in uspešno žensko ter mladega, mišičastega, atletskega in asketskega moškega, ki v službo pride po jutranji vadbi v fitnesu ali si jo nujno privošči po napornem delu v pisarni. Šport in rekreacija postajata danes vedno bolj pogosti obliki preživljanja prostega časa. Fitnes centri rastejo kot gobe po dežju; ni čudno, saj je za meščana preprosto oditi za vogal in tam uriti mišice na enostaven način – vse je že pripravljeno, izmerjeno, prilagojeno povprečno sposobnemu rekreativcu. V ospredju naj bi bila skrb za zdravje, ki je največja vrednota človeka, za dobro psihofizično počutje, ki je osnova dobrim medsebojnim odnosom. Hipokrat, verjamemo, je že vedel, da je telo zdravo, če se giba. Bolj kot se giba, bolj je zdravo. Dokler to gibanje ne prestopi meje zdravega, to vemo.

Poleg klasičnega in modernega pogleda imamo še tradicionalnega, ki ga opazujem na Vzhodu. Tu niso razvili kultnega mišičnjaka skladnih oblik, pač pa je zanje stanje duha tisto, ki se odraža na telesu. Skozi zgodovino so se razvijale metode vadbe, kot so joga, borilne veščine, različni načini meditacije. Oni so iskalci notranjega ravnovesja, ki ni ločeno od telesnih energijskih pretokov. Urejanje teh prinaša umirjenosti in obvladovanje čustev, usmerjanje misli, pridobivanje notranje moči za vzdržljivost. Meditacija je vedno tesno povezana s temi vadbami, tak človek se zaveda, da je dolžan skrbeti za svoj duhovni razvoj. Mišice zanj nimajo enakovredne veljave kot za mišičastega Zahodnjaka. Mišica je seveda nekaj, brez česar telo ne more stati pokonci in opravljati gibov, vendar ni vir prave eksplozivne moči. Ta namreč izhaja iz te notranje energije, za katero so izdelali natančen zemljevid njenih poti. Znati usmeriti notranjo energijo je za Vzhodnjaka prava spretnost. Tak način gledanja na telesne zmogljivosti je del Vzhodnjakove kulture. Zahodnjak, ki goji take vrste gibanja, ne more mimo poglabljanja v njihovo filozofijo in religijo.

Moja vizija rekreativca in športnika naslednjega desetletja je preplet antičnega kulta, vzhodnjaškega asketa in modreca ter sodobnega vrvečega človeka. Tako bo mogoče danes preživeti zahteven tempo in nezdrav način življenja, ki nam ga vsiljuje industrija, s tem ko je izumila potrošnika, ki »potrebuje« stvari, ki jih ne potrebuje. Steve Jobs je nekoč izjavil, da vam vsak novi mobitel pokaže tisto, kar že prej niste rabili. Tak način ne dela razlik – rekreacija in gibanje je le tako lahko dostopno vsakomur: starejšemu ravno tako kot mlademu, otroku na način brez pretiravanja, telesno omejenemu invalidu, motorično manj sposobnemu, ženski skladno s potrebami ženskega telesa, …

Sam nobene vadbe ne jemljem samo kot telesne. Če se bomo dobro opazovali, bomo zaznali, da že po naravi vsakdo stremi za skladnostjo telesa in duha in da se človek nezavedno odvrača od prisile in hudega napora. Seveda je šport posameznika odvisen od cilja, ki ga pri vadbi zasleduje, in vendar bo ne glede na cilj združevanje vseh treh načinov športne miselnosti veliko lažje pripeljalo do želenega cilja. Predvsem naj bi športnik in rekreativec več razmišljala v smeri povišanja te notranje energije in učenja usmerjanja te energije, za kar je dobro naučiti se katerega od vzhodnjaških načinov. Kdor pa to že uporablja, ve, da energija sledi misli. In tu se začne, vedno je misel pred dejanjem. Če bomo uspeli, bodo naša dejanja manj nepredvidljiva, naša vadba pa bo vedno bliže zastavljenemu cilju. Rekli bomo, da smo se utirili na pravo pot. Ta pot pa je tudi optimalna skrb za gibanje, ravno pravšnje, da so dobrodejni tudi rezultati; ne pretirano in tudi ne preveč ležerno. Pustimo si začutiti, katero gibanje in kako intenzivno naj bo to, da vpliva na izboljšanje našega življenja.

Marjan Ogorevc, bioterapevt