Žalost – Čustveno opismenjevanje

Zgodba iz ordinacije

Marjana je objokana prosila za čim prejšnji posvetovalni pogovor. Fant, s katerim sta hodila nekaj let, jo je namreč nedavno zapustil, ker se je zaljubil v drugo dekle. To je bilo že njeno tretje razmerje, ki se je po nekaj letih končalo na tak način. Počutila se je slabo, bila je nespečna in brez teka, pogosto je jokala. Pri tako akutnih odzivih psihoterapevt ne more narediti veliko, zato ji je svetoval, naj se obrne na prijatelje in jih zaprosi, če lahko naslednjih nekaj tednov skrbijo zanjo in jo vabijo v družbo, zlasti ob koncih tedna. Potem je dobila nalogo, naj občasno poskrbi za prijetna doživetja, kot so obiskovanje koncertov, razstav in predavanj, obiski masaže ali savne in podobno. Svetoval ji je še, naj si za vsak dan določi čas, ki bo namenjen žalovanju in joku. Za to je določila čas med 19. in 20.30 uro.

Po nekaj tednih, ko se je Marjana že nekoliko umirila, se je začela prava analiza. Takrat je doumela, da se za njeno žalostjo skrivajo še številna druga čustva: občutek, da si ne zasluži ljubezni, bes na moške, ki so jo “izdali”, pa tudi strah, da ne bo nikoli našla osebe, ki jo bo ljubila, in občutek krivde oziroma mnenje, da je “spodila” partnerja … Šele z razčlembo teh različnih vidikov je Marjana začela bolje razumevati sebe in svoje odzive ter sprejemati odločitve, povezane s prihodnjim partnerskim življenjem.

OGLAS

Čustvo žalosti nastopi, kadar je oseba prepričana, da je nepovratno izgubila nekaj, kar je zanjo nadvse pomembno. Izgubljeno pogosto doživlja kot nekaj, na kar je navezana, nekaj, kar je bilo sestavni del njenega osebnega sveta. Pri tem gre lahko za zelo različne stvari. Ljudje žalujejo, kadar jih zapusti ali pa umre ljubljena oseba, vzrok za žalost je lahko izguba domačega ljubljenčka, žalostni so, če jih zapusti zdravje ali pa so izgubili predmet, ki jim je veliko pomenil. Otrok denimo neutolažljivo joče, če se pokvari njegova najljubša igrača.

V vseh teh primerih oseba žaluje za nečim, na kar je bila navezana. Psihološki proces navezovanja je temelj čustva, ki mu pravimo ljubezen. Potemtakem lahko rečemo, da so ljudje žalostni, kadar izgubijo nekaj, kar so ljubili. V tem smislu je žalost druga plat ljubezni.

Dolgotrajen proces

Ko oseba nekaj nepovratno izgubi – denimo, da gre za smrt ljubljene osebe – prejšnjega stanja preprosto ni več mogoče vzpostaviti: ljubljena oseba se ne bo vrnila, ne obstaja pa niti kaka druga, ki bi bila povsem enaka izgubljeni. Ljudje preprosto morajo sprejeti, da osebe, ki je zanje zelo pomembna, ni več. Sprejeti morajo neprijetno, vendar neizogibno resničnost, zato je žalovanje počasen proces.

Enako kot je za proces navezovanja na drugo osebo, denimo na partnerja ali prijatelja, potreben čas, tako je tudi v primeru žalovanja potreben čas za razvezovanje. To je tudi razlog, da je v primeru velike izgube žalovanje dolgotrajen proces, ki traja tedne in mesece. Nekatere medkulturne študije kažejo, da v primeru izgube ljubljene osebe prva, najintenzivnejša faza žalovanja mine po približno šestih tednih.

Slovo od starega, da lahko pride novo

Če osebo zapusti partner, katerega še vedno ljubi, je razumljivo, da je žalostna, saj je še vedno čustveno navezana na osebo, ki ga je zapustila. Narava te navezanosti je takšna, da se na novo osebo ne more kakovostno navezati prav zato, ker je še vedno navezana na osebo, ki jo je zapustila. Zdi se, kot da njegove “receptorje” zaseda nekdanji partner, zaradi česar so ti za druge osebe nedostopni.

To je razlog, da ljudje, ki niso “opravili” s prejšnjim partnerjem, ki ga torej še niso “preboleli”, ne morejo vzpostaviti kakovostnega novega partnerstva. Prav pri tem se pokaže funkcija žalovanja in razvezovanja: namenjeno je oblikovanju sposobnosti za novo navezovanje. Šele ko se “poslovimo” od stare stvarnosti, lahko sprejmemo novo in v njej kakovostno zaživimo. Čustveno razvezovanje, ki poteka med žalovanjem, je torej nadvse pomembno, saj nas pripravi na novo navezovanje.

Zelo se motijo ljudje, ki menijo, da bi konec žalovanja za ljubljeno osebo pomenilo, da v resnici sploh ni šlo za ljubezen. Takšni ljudje delujejo po receptu: večja ko je bila ljubezen, globlje in dolgotrajnejše mora biti žalovanje. Menijo, da z vztrajanjem pri navezanosti na nekdanjega partnerja kažejo, da so sposobni ljubiti. To je zgrešeno, kajti čustveno razvezovanje od nekdanjega partnerja ni izdaja, pač pa samo sprejemanje nove stvarnosti.

Morebitna nova ljubezen ni “dokaz”, da v prejšnjem odnosu ni bilo ljubezni. Ko človek ostane brez osebe, ki bi jo ljubil, mora sprejeti novo stvarnost in si v novih okvirih poiskati novo ljubezen.

To se najbolje kaže v kulturnih pravilih, ki uravnavajo žalovanje. Po tradicionalnem kulturnem vzorcu velja za neprimerno, če si vdovec ali vdova hitro izbere novega partnerja in se z njim poroči. Velja namreč, da je za žalovanje potreben čas, ki ga izraža obredno nošenje črnine oziroma črnega gumba. Tistega, ki se ne drži teh pravil, ga okolica obsoja. Okolica pa izvaja pritisk tudi v primeru, če kdo nosi črnino dlje kot leto dni, saj meni, da bi se po tem času moral odvrniti od preteklosti k sedanjosti in prihodnosti ter si najti novega partnerja.

Žalost, vrednote in skupnost

Dogaja se, da ljudje nečesa ne znajo ceniti, dokler tega ne izgubijo. Takrat jih utegne presenetiti žalovanje, ki je znamenje, da jim je tisto, kar so izgubili, veliko pomenilo. Žalovanje je potemtakem povezano tudi z boljšo diferenciacijo sistema osebnih vrednot.

Žalovanje pa je povezano tudi s prijateljstvom in prijateljskimi odnosi. Kadar je otrok žalosten in joka, ker se je njegova igrača razbila, pride mama, ga dvigne v naročje in mu namesto igrače ponudi sebe. Podobno kot mama, ki tolaži otroka, se odzovejo tudi člani skupnosti, kadar kdo umre in pridejo na njegov pogreb. Tisti, ki jim je umrla ljuba oseba, so žalostni, drugi pa pridejo, da bi simbolično ponudili sebe, potolažili žalujoče ter utrdili življenje in družbene vezi.

Tudi zato je dobro, da so ljudje, ki žalujejo, oboroženi s prijatelji, s katerimi se lahko pogovorijo ali pa v njihovi družbi molčijo – da torej preživljajo čas v družbi. Žal je zaradi sodobnega življenjskega sloga, naraščajočega individualizma in socialne odtujitve to zelo težko uresničljivo.

Prijatelj je usmiljen

Izražanje žalosti lahko razumemo tudi kot sporočilo, ki ga eno človeško bitje namenja drugemu. Tako kot jok novorojenčka “poziva” mamo, naj ga objame, tako tudi ljudje, ki kažejo žalost, pozivajo druge, naj sočustvujejo z njimi, naj se jim smilijo, naj kaj naredijo, naj jih potolažijo, da se bodo počutili bolje … Tudi zato v prijateljskem odnosu v primeru žalosti enega od prijateljev drugi nanjo odzove s simpatijo in usmiljenjem. Če pa sta osebi v sovražnem odnosu, se na žalost ene od njiju druga odzove z zadovoljstvom. To je razlog, zakaj ljudje nočejo jokati in drugače izkazovati žalosti pred ljudmi, o katerih menijo, da niso njihovi prijatelji. Prepričani so namreč, da bodo ti ljudje zmagoslavno uživali v njihovi nesreči.

Odrasla in otroška žalost

Obstaja pomembna razlika med tem, kako se na izgubo ljubljene osebe odzivajo odrasli in kako otroci. Če odrasla oseba doživi smrt ali odhod ljubljene osebe, je žalostna zaradi izgube, ki jo je doživela. Ve, da bo nadaljevala z življenjem in da lahko živi brez osebe, ki jo je izgubila. Zaveda se, da bo v življenju, ki je pred njo, spet vstopala v ljubezenske odnose in da bodo čez čas zanjo pomembne druge osebe. Zrela in psihološko odrasla oseba žalosti ne povezuje s svojim življenjem ali preživetjem.

Otrok, ki izgubi ljubljeno osebo, denimo enega od staršev, zaradi izgube ni samo žalosten, pač pa se boji, da brez izgubljene osebe ne bo zmogel preživeti. Starši in otrok sestavljajo celoto, ki ji pravimo psihološka simbioza, zato izguba katerega od staršev ogroža otrokovo preživetje. Številni odrasli se v situaciji, ko jih kdo zapusti, odzovejo po vzoru otroške žalosti: niso žalostni samo zato, ker so izgubili ljubljeno osebo, pač pa tudi zato, ker menijo, da zanje ni več življenja in da nikoli več ne bodo našli človeka, ki jim bo ustrezal in ki ga bodo ljubili. V takih primerih se izkaže, da je bila takšna oseba v ljubezenskem odnosu odvisna od partnerja na enak način, kot so otroci odvisni od staršev. Verjetno se to najpogosteje dogaja pri ljudeh, ki ljubezenski odnos enačijo s smislom življenja. Zaradi tega ob izgubi ljubljene osebe ne izgubijo le osebe in ljubezni, temveč tudi smisel življenja, zaradi česar utegnejo postati samomorilni.

Izsiljevanje z žalostjo

V različnih družinah se starši različno odzivajo na konflikte, ki nastopijo, kadar otrok želi nekaj, česar starši ne želijo (ali kadar starši želijo nekaj, česar ne želi otrok). Včasih otrok razume, da ga starši kaznujejo, ker jih je ujezil, saj so mu dopovedali, da je to nesramno. Toda kadar je otrok žalosten, starši popustijo in mu izpolnijo željo. Tako je zato, ker starši ob otrokovem joku začnejo z njim intenzivno sočustvovati (usmiljenje) ali pa se celo čutijo krive, ker so s prepovedjo/prisilo dosegli, da se otrok počuti slabo.

Kadar starše navdaja občutek krivde, menijo, da so slabi starši, zato umaknejo svojo zahtevo. S tem v otroku utrjujejo prepričanje, da bo z izražanjem žalosti dobil, kar si želi. Znotraj družinskega sistema je to lahko čisto v redu, toda takšno stališče otrok zadrži tudi tedaj, ko odraste in vstopi v odnose z drugimi. Tako utegne pred partnerjem, sodelavci ali v konfliktnih situacijah nasploh čutiti in izražati žalost. Cilj tega nezavednega manevra je, da bi drugi, seveda če ga imajo radi, popustili ter mu omogočili to, kar želi. Če druga oseba, denimo partner, zavrne izpolnitev pomembne želje, jo še naprej izsiljuje z žalostjo.

Oseba, ki je že od otroštva prepričana v magično moč svoje žalosti (dovolj je bilo, da je pokazala žalost, in že je dobila, kar je želela), to prepričanje ohrani tudi pozneje. Prepričana je, da tega, kar si želi, ni dobila zato, ker ni bila dovolj močno oziroma dovolj dolgo žalostna. To se naposled sprevrže v čustveno izsiljevanje, preračunano tako, da v partnerju vzbudi odgovornost, strah, usmiljenje ali krivdo, vse to zato, da bo izsiljevalski osebi izpolnil željo. Osebe, ki izsiljujejo z žalostjo, iščejo in tudi najdejo partnerje, ki se na takšno izsiljevanje odzivajo z ustreznimi čustvi.

Avtor: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Vir: www.viva.si

Oglas