Sneg kot prostor čustvene regulacije
Sneg vedno znova prebudi igrivost.
Ne kot spomin na preteklost, temveč kot občutek v telesu. Kot mehko povabilo, da se sprostimo, upočasnimo in dovolimo, da se živčni sistem sam znova uravna. Ko zapade sneg, se svet utiša – in v tej tišini lažje zaslišimo sebe.
Otroška igra v snegu ni bila le razposajenost. Bila je naravna regulacija. Gibanje, mraz, smeh in bližina drugih so ustvarjali občutek varnosti. Sankanje, uhojene stezice, gradnja igluja in opazovanje ptic v beli tišini – vse to je telesu sporočalo: varen si, tukaj si doma.
Stari ata je meni in bratu naredil prve smuči. Iz preprostih desk, z rokami, ki so poznale potrpežljivost. Ko sva se spuščala po hribu, sva se učila ravnotežja – ne le telesnega. Če si se preveč oklepal, si izgubil stik. Če si se sprostil, si zapeljal. Telo se je učilo zaupanja. Lekcija, ki ostane zapisana globlje od besed.
Ko smo se vrnili domov, premraženi in rdečelični, nas je sprejela toplina krušne peči. To ni bila le fizična toplota – to je bila so-regulacija. Mama, ogenj, znani okusi. Kislo zelje in žlica ribjega olja sta prinesla občutek hranjenosti, prizemljenosti. Telo je vedelo, da je poskrbljeno.
Večeri ob svečki, ko je zmanjkalo elektrike, so bili mehki in varni. Tema ni bila grožnja, ampak zavetje. Ata je s sencami na steni ustvarjal zajčke in figure, mi pa smo v tišini sledili njegovim rokam. Takšni trenutki umirjajo živčni sistem: malo dražljajev, veliko stika. Prisotnost brez potrebe po besedah.
Zjutraj je bila pot z mlekom bolj zahtevna. Mraz, zgodnja ura, odgovornost. A tudi to je imelo svoj regulacijski ritem. Red, ponavljanje, jasna naloga. Telo se pomiri, ko ve, kaj je naslednji korak. Ko ima strukturo, ki ne pritiska, temveč nosi.
Kasneje je sneg prinesel tudi napetost. Prva vožnja z avtom, skrb, ali bo šlo. A stari hrošč, Belka, letnik ’72, je zanesljivo zmogel klanec. Občutek nadzora, zbranosti in zaupanja je pomiril notranji nemir. Ko se um osredotoči na tukaj in zdaj, se strah raztopi v prisotnosti.
Danes me sneg ponovno kliče v svoj objem. Na tekaške smuči, po brezpotjih Radenskega polja. Tam se dih poglobi, srčni utrip se umiri, misli izgubijo ostrino. Narava sama vodi regulacijo – brez napora, brez cilja. Samo ritem, ki mu telo sledi.
Ko sneg pobeli pokrajino, se tudi znotraj nas nekaj pobeli. Zunanji mir podpira notranji mir. Vse se upočasni – in v tem upočasnjevanju se živčni sistem ponovno nauči, da ni treba biti ves čas na preži. Tudi odmetavanje snega postane oblika zavestnega gibanja, priložnost za stik, za kratek pogovor, za občutek pripadnosti.
Sneg nam daje dovoljenje, da smo bolj človeški.
Da smo manj v glavi in bolj v telesu.
Da si dovolimo počitek, igro in stik.
Zato delajmo snežake.
Smejmo se.
Dihajmo globlje.
In si dovolimo mir – ne kot nekaj, kar moramo doseči, temveč kot stanje, ki se spontano pojavi, ko se počutimo dovolj varne, da smo preprosto to, kar smo.
Meditacija snega – s tihim EFT zaključkom
Udobno se namesti.
Naj telo najde položaj, v katerem se mu ni treba truditi.
Ne spreminjaj diha.
Le opazuj, kako prihaja in odhaja.
Kot sneg, ki tiho pada – brez napora.
Predstavljaj si, da se pokrajina okoli tebe počasi pobeli.
Zvoki se zmehčajo.
Robovi postanejo mehkejši.
Vse se upočasni.
Sneg te ne mudi.
Ne zahteva.
Samo je.
Ob vsakem vdihu začuti hladno jasnost.
Ob vsakem izdihu se v telesu razlije toplina.
Kot da se zunanja svežina in notranja toplina srečata
in se uravnovesita.
Spomni se občutka varnosti.
Morda topline peči.
Morda bližine nekoga, ob katerem si lahko bil(a) ti.
Naj se ta občutek razširi po prsih, po trebuhu, v dlani.
Če pride kakšno čustvo,
mu pusti prostor.
Tako kot sneg sprejme vse –
in jih sčasoma zmehča.
Zaznaj ritem.
Telo ve, kako se uravnava,
ko mu dovolimo, da upočasni.
Nežen EFT zaključek – sidranje miru
Če želiš, nežno položi dve konici prstov
na točko karateja ali preprosto na srce.
Tapkaj počasi, ritmično, brez štetja.
Tiho ali na glas ponavljaj:
Čeprav je v meni še nekaj napetosti,
si zdaj dovoljujem občutek varnosti.
Nadaljuj s počasnim tapkanjem.
Dovolj je, da sem tukaj.
V tem trenutku sem varen(a).
Premakni tapkanje na obrvi ali pod očesom –
le toliko, da čutiš stik.
Dovoljujem telesu, da se umiri.
Ni se mi treba truditi.
Tapkaj naprej po točkah, ki so ti znane,
ali ostani pri eni, če je to prijetneje.
Mir se lahko zgodi sam od sebe.
Jaz mu delam prostor.
Zaključi z nežnim tapkanjem po prsnem košu
ali s toplo dlanjo na srcu.
Hvaležen(a) sem temu trenutku.
Hvaležen(a) sem telesu, ki ve.
Za trenutek prenehaj s tapkanjem.
Zaznaj, kaj se je spremenilo.
Morda komaj zaznavno.
Morda globlje.
Ni treba ocenjevati.
Ko boš pripravljen(a),
počasi odpri oči ali poglobi zavest v prostor okoli sebe.
Mir, ki si ga začutil(a),
ni nekaj, kar bi moral(a) zadržati.
Je nekaj, kar lahko vedno znova povabiš.
Z enim dihom.
Z enim dotikom.
Z enim nežnim tapkanjem. 🤍
Helena Cesar























































