So me učili narobe?

Naučili so me, da je BITI POVSEM SAM nekaj slabega. Kasneje sem spoznala, da je znati bivati sam s sabo in biti ob tem pomirjen en največjih privilegijev mojega življenja.

Naučili so me, da mi bo ZNANJE, ki je potrjeno s formalni nazivi, prineslo uspeh in srečo. Kasneje sem spoznala, da je znanje le orodje, ki mi lahko pomaga do tja. Nikakor pa mi ne prinese ne uspeha, ne sreče kar samo od sebe, zgolj s posedovanjem njega. Še več kot to – dostikrat me preveč informacij, preveč znanja omejuje in zakrije čutenja in intuicijo.

Naučili so me, da moram POSTATI NEKDO, da bom lahko srečna. Kasneje sem spoznala, da sem nekdo že s tem, ko zgolj sem. In da sem lahko srečna brez posebnega, družbi oprijemljivega in njej zadovoljivega razloga. Še več kot to – včasih se mi zdi, da gre vse to v obratni smeri – da moraš najprej znati biti srečen in to prakticirati, da te kasneje družba vidi kot “nekoga”.

OGLAS

Naučili so me, da je UMETNOST (slikanje, plesanje, igranje, pisanje…) izguba časa, saj je skoraj nepomembna v življenju odraslega. Kasneje sem spoznala, da je to moje gorivo, da lahko ustvarjam. Da lahko zaznavam stvari, ki jih brez umetnosti ne morem. Da lahko moja umetniška duša le s pomočjo umetnosti dosega prej skrite kotičke, kjer začutim srečo, mir, ljubezen, dotike popolnosti bivanja.

Naučili so me, da moram SPOŠTOVATI OSTALE LJUDI. Kasneje sem spoznala, da se moram najprej naučiti iskreno spoštovati sebe in svoje delo, s čimer je spoštovanje ostalih in ostalega le neizogibna posledica. Preprosto jih globoko spoštuješ, brez da bi o tem razmišljal, se tega učil, dajal pozornost na to. Še več kot to – bolj ko spoštujem sebe, več spoštovanja premorem do ostalih.

Naučili so me, da je ŽIVLJENJE BORBA. Kasneje sem spoznala, da je življenje čudovito. Da je pravljica, je raj, je magični prostor, ki nam je bil dan – a hkrati je tako skrivnostno popoln in zanimiv, da nas včasih njega nerazumevanje prestraši. Prestraši nas valovanje jin-jang principa, ki nam za pravo čutenje sreče poda tudi žalost; za pravo čutenje prijateljstva poda tudi sovražnike; za pravo zaznavo sonca podeli tudi temo …

Naučili so me, da OTROCI NE VEDO, saj so premajhni in nevedni. Kasneje sem spoznala, da otroci nekaj izjemno dobro vedo. Čutijo. Sledijo brez nesmiselnih vprašanj uma, ki je učen potrošniškega razmišljanja. Še več kot to – v odraslem življenju dostikrat “delamo na sebi”, da bi znali spet čutiti kot otroci. Vedeti, kaj so naši talenti, kaj naše strasti, kaj nas dela žive in kako sobivati s stalno radovednostjo. Morda otroci še ne vedo in znajo marsičesa – a vedo in znajo nekaj, česar bi se mi lahko učili od njih.

Ko sem bila mala, sem vedno rada pisala. Pisala in pisala in pisala. Izgubljala se zaljubljena v naravo in slikala, risala, ustvarjala. Več ko sem vedela in bolj pametna ko sem postajala, manj tega sem se dotikala … Ker sem imela pomembnejše in bolj uporabne posle. Danes vedno več spet – pišem, rišem, plešem in se izgubljam zaljubljeno v naravi. Otrok ve …

Otrok ve, kaj je njegova pot, brez da bi se o tem spraševal, brez da bi v dejanjih iskal smiselnost in pomen. Preprosto – biva. Srečen in radoveden.