Soočanje z nezavednimi programi - Pot do ozdravitve | Boris Vene

MOGOČE TE ZANIMA :

Ključ do skrivnosti in znanosti sreče

Metoda za uresničevanje življenja onstran najbolj divjih sanj

Ena izmed mojih večjih prelomnic na poti ozdravitve je bilo soočanje z nezavednimi progami, ki sem jih prevzel v mladosti. Ko sem ob branju najnovejših dognanj s področja nevroznanosti odkril, da nas tovrstni programi vodijo skozi življenje – sami naj bi imeli le okoli pet odstotkov vpliva na usmerjanje dogodkov, kot pravi dr. Bruce Lipton – sem se odločil soočiti z njimi.

Temu koraku sem se upiral dolga leta. Kadar sem pomislil na to temo, me je zajela nekakšna apatija oziroma ravnodušnost. Menil sem, da pomanjkanje naboja ob misli na nezavedne programe in mladostne izkušnje pomeni, da sem z njimi že opravil oziroma imam to področje urejeno.

V resnici pa sem le neprijetne spomine potlačil vase in se odmaknil od njih. Vendar s tem nisem omejil njihovega delovanja – še vedno so bili zelo dejavni ter me vodili skozi izkušnje.

Ob tej ugotovitvi sem se nemudoma lotil dela.

Mladostna izkušnja, ki me je globoko zaznamovala

Skozi posebni postopek, ki temelji na sledenju čustvom, sem se vrnil v mladost. Ugotovil sem, da me je v negativnem smislu najbolj zaznamoval občutek nemoči. Spomnil sem se nekaj dogodkov, ob katerih sem se kljub veliki želji po delovanju počutil nemočnega.

Spomin, ob katerem sem čutil najmočnejši naboj, se je nanašal na izgradnjo hiše. Star sem bil enajst ali dvanajst let. Nekega dne, ko smo se vsa družina odpravili do hiše, smo na poti naleteli na ogromen kup zemlje, ki je popolnoma prekril cesto in nam zaprl dostop. Opazili smo tudi, da soseda koplje gradbeno jamo za garažo. Začeli smo odmetavati zemljo – pravzaprav jo je stric odvažal kar sosedi pred vhodna vrata – nakar je slednja poklicala organe oblasti.

Prišli so policisti. Dedka so odpeljali v zapor, kjer je prebil noč, očeta, ki je bil invalidsko upokojen, in celo hudo bolne babice, pa so se lotili fizično. Jaz sem pa lahko le nemočno opazoval dogajanje.

Ta spomin je v meni sprožil tako burno reakcijo, da sem se začel tresti po vsem telesu in jokati kot dež. Začutil sem neskončno ljubezen do očeta, čeprav ni bil ravno idealen starš, kakršnega bi si vsak otrok želel.

Ko sem pomislil, v katerih situacijah danes doživljam občutek nemoči, sem ozavestil, da skupaj s tem občutkom vedno doživim tudi specifičen, vedno enak zdravstveni problem.

Razkriti spomin, ki sem ga očitno potisnil nekam globoko, da me ni oviral na poti skozi življenje, mi je tudi razkril, zakaj sem začel kasneje hlastati za denarjem in močjo. Želel sem poskrbeti, da nikoli več ne bom le nemočen opazovalec, temveč bom imel dovolj vpliva in denarja za reševanje problemov.

Iz istega vzgiba sem začel trenirati borilne veščine ter z vajami z utežmi krepiti telo. To je bila moja vstopnica za osvoboditev: želel sem postati toliko fizično močan ter tako vpliven in bogat, da si bom pridobil moč, s katero bom lahko v vsakem trenutku zaščitil sebe in svoje bližnje.

K odločitvi za to pot je pripomoglo tudi dogajanje v šoli, kjer sem bil velikokrat tarča posmeha in priročna vreča za boksanje močnejšim vrstnikom, ki se jim nisem upal in znal postaviti po robu.

Ni čudno, da sem postal bojevnik in uspešen, a strog poslovnež. Strog predvsem do sebe …

Več v knjigi Zdravje je v nas

Kako sem spremenil zakoreninjeno nezavedno prepričanje

Ko sem ozavestil ta res mogočni spomin ter sprostil nakopičeno napetost, sem se lotil dela. Najprej sem se postavil v vlogo opazovalca in v tisto časovno obdobje pošiljal svetlobo. V mislih nisem imel niti omenjenega dogodka niti preostalih spominov iz tistega časa, saj je že asociacija na dogodek prebudila v meni reakcijo ter me v hipu posrkala v vrtinec močnih čustev.

Zato sem si zamislil le, da pošiljam svetlobo v vse, kar se mi je dogajalo približno v tistih letih.

Po določenem času sem lahko naredil korak naprej in se vprašal, kako je bil videti dan ali dva pred tem dogodkom, ko je bilo še vse v redu oziroma ni še nič kazalo, da se bo zgodilo kaj posebnega.

Nato sem se v mislih postavil v dan po rešitvi celotne situacije oziroma v tretji dan po drami. Življenje se je vrnilo v utečene smernice in nič ni več spominjalo na preteklo izkušnjo. Tudi kupa zemlje ni bilo več.

Ko sem si lahko priklical v spomin ta oba običajna dneva ter ju doživljal skozi povsem nevtralna čustva, sem začel pošiljati svetlobo v čas med njima. S tem sem signaliziral podzavesti, da vmesni čas dojemam kot nekaj vsakdanjega: po običajnem dnevu (dan prej) so se stvari vrnile v utečene tirnice in življenje je šlo naprej po starem (tri dni potem). Torej se medtem ni zgodilo nič kritičnega.

Naslednji korak je bil prevzemanje pogleda na situacijo skozi oči vseh udeležencev. Ta del mi je bil najtežji, vendar je bil ključen za napredek.

V mislih sem se postavil v čevlje sosede, ki je navozila zemljo. Vprašal sem se, kaj jo je spodbudilo k dejanju oziroma od kod ji ideja.

Ugotovil sem, da se je le odzvala na določeno situacijo, ne pa, da je želela naši družini namerno škodovati. Enako bi postopala, če bi se na našem mestu znašla katera koli družina. (Mimogrede, glavni vzrok za celotni problem je bila birokratska napaka, na osnovi katere je soseda postala lastnica ceste do naše parcele. Torej je dejansko vozila zemljo na lastno zemljišče.) Nekako sem jo razumel, zato je nisem obsojal.

Potem sem se postavil v vlogo policistov. Zamislil sem si, da pridejo k neki neznani družini z nalogom po ukrepanju. Nalog temelji na realnih dejstvih, v skladu s katerimi morajo pač reševati situacijo. Ko sem si predstavljal, kako so dojemali svoje delo – oni so bili moč in oblast, ki na osnovi prijave zagotavlja red – mi je postalo bolj ali manj jasno, zakaj so se postavili na stran sosede. Upiranje organom oblasti in dolgi jeziki naše družine, pa so bili kaplja čez rob. Posledice, ki so sledile, so bile neizogibne.

S tovrstnim preigravanjem situacij skozi oči vseh udeležencev sem dejansko našel moč za odpuščanje.

V tej fazi sem uporabil tudi posebno tehniko izničevanja z dodajanjem. Spomnil sem se še nekaj drugih, bolj ali manj nevtralnih spominov iz takratnega obdobja. Ko sem jih postavil ob bok tej izkušnji, so se mi vsi zdeli približno enaki pomembni in energijsko močni. V smislu, zgodilo se je, bilo je zanimivo, danes pa je nov dan.

Potem sem se premaknil v naslednjo fazo vaje. Predstavljal sem si, da se je na ta dan zgodilo nekaj čisto drugega, nevtralnega ali celo prijetnega. Nisem si predstavljal ne kupa zemlje in ne policistov, temveč običajen poletni dan.

Ta dan sem potem umestil v kontekst dneva prej in tretjega dne po dogodku, ki sem ju že prej utrdil in sprejel kot povsem običajna. V mislih sem se pomikal skozi vse te dneve in ugotavljal, da so si bili podobni po vsebini in naboju.

Na tej stopnji sem se zadržal kar nekaj časa, dokler nisem bil sposoben izpeljati zadnjega dela vaje: Lahko sem se spomnil vseh dogodkov, kakor so se dejansko zgodili, a ob njih nisem doživljal nobenih močnejših čustev.

Čeprav sem si predstavljal tudi neprijetne kadre, sem vse skupaj doživljal kot na filmskem platnu oziroma podobno, kot bi se dogajalo nekomu drugemu. Slika je postajala čedalje bolj motna, zamegljena, nekako oddaljena in brez naboja. Sčasoma sem se celo začel spraševati, zakaj toliko razmišljam o tej situaciji, saj ni nič posebnega.

Tako sem spominu vzel naboj in pomen, z njima pa moč, ki jo je imel nad menoj. Ker sem lahko sprejel dogajanje točno takšno, kakršno se je v resnici zgodilo, zdaj ne čutim potrebe, da bi kar koli tlačil vase, prekrival ali izkrivljal. Zato mi ta spomin več ne povzroča notranjega stresa.

Da sem dejansko razrešil to travmo, vem tudi tako, da vedno, kadar se spomnim na sosedo, na tisti dogodek in na vse asociacije, povezane z njim, ne čutim nobenega posebnega naboja, temveč dojemam stvari kot običajne, nevtralne.

Pomagalo mi je tudi vprašanje, kaj pri sosedi cenim in spoštujem. Potem sem si vedno, kadar je razmišljanje naneslo nanjo, zavestno priklical te občutke. Sčasoma sem začel samodejno povezovati sosedo z njenimi pozitivnimi lastnostmi.

Kasneje sem odkril še eno, enostavno tehniko, na osnovi katere lahko preverim, ali sem določeni osebi resnično odpustil. Ko nekdo med pogovorom omeni osebo in jo pokritizira, spremljam svoje občutke. Če me prime, da bi se olajšal tudi sam, pridružil kritiki ali če se nekako strinjam s sogovornikom, to pomeni, da še nisem odpustil. Sem sodi tudi prikrita kritika, v smislu, »Ah, pustimo jo, jo bo že življenje kaznovalo« in podobno.

Kadar resnično odpustim, začnem v sebi napadeno osebo nekako zagovarjati: »Ukrepala je, kakor je pač tedaj najbolje znala, zato še ni slab človek. Zakaj si tako strog do nje?« Takšne in podobne misli me preplavijo. Skratka, zalotim se, da se ob napadu nanjo iskreno postavim na njeno stran. To je jasno znamenje, da do nje ne čutim zamer.

Več v knjigi Zdravje je v nas

Strategija reševanja omejujočih nezavednih vzorcev

Ta vaja je bila model, po katerem sem se spoprijemal s svojo preteklostjo.

Sčasoma sem ugotovil, da ima spomin ali dogodek nad menoj samo toliko moči, kolikor globok pomen mu pripišem. Ali povedano drugače, kolikor sem nad situacijo ogorčen oziroma kako močna (neprijetna) čustva lahko razvijem do nje.

Večkrat kadar sem ponovil te vaje, bolj mi je postajalo jasno, da je samo od mene odvisno, ali me bo neki dogodek zaznamoval ali pa ga bom umestil zgolj med mladostniške spomine, ki se izgubijo med ostalimi.

Sem bil pa pri izvedbi tovrstnih vaj vedno pozoren, da sem jih izvajal le, kadar sem bil v stabilnem stanju. Enkrat sem se lotil brskanja po preteklosti, ko sem bil zelo žalosten, in takrat sem se še ves dan počutil slabo.

Iskanja neprijetnih spominov nisem izvajal v nedogled. Zbral sem jih osem, potem sem jih reprogramiral po podobnem postopku, kot sem tistega z navoženim kupom zemlje.

Od takrat se srečujem s preteklostjo tako, da se v mislih sprehodim po časovni premici, od najzgodnejšega spomina, ter se za hip zaustavim pri najpomembnejših prelomnicah. Ob spremenjenem pogledu na teh osem ključnih situacij ter ob sočasnem obujanju spominov tudi na mnoge preostale, prijetne dogodke, vedno znova obudim in učvrstim nevtralen oziroma prijeten pogled na svojo mladost.

Pravzaprav je zdaj celotna vaja videti tako, da sem ob vrtenju filma v glavi, v katerem se sprehodim od mladosti do danes, pozoren predvsem na čustva in telesne zaznave. Če me ne spreletijo nobeni nenavadni občutki in če v telesu ne začutim nobene napetosti, je to znamenje, da trenutno ne doživljam večjih blokad.

Velikokrat sem se znašel v skušnjavi, da bi s to tehniko reprogramiral še preostale spomine. Odločil sem se, da tega ne bom počel, sicer bi lahko iskal in »popravljal« neprijetnosti v nedogled. Bolj ko bi se ukvarjal z njimi, več bi jih našel, slabše bi se počutil in posledično bi imel tudi slabše mnenje o sebi.

Zadeva deluje podobno kot pri afirmacijah. Kar imaš v mislih, to stopnjuješ. Kar imaš velikokrat v mislih, na to se uravnavaš in počasi ti postaja domače. Potem sčasoma ugotoviš, da se ob neprijetnih spominih pravzaprav zelo udobno počutiš. (Beri: če vsak dan vsaj nekajkrat ne obudiš svoje bridke mladosti ali zapadeš v kakšno drugo dramo, ti kar nekaj manjka.)

Povzeto po knjigi Zdravje je v nas, avtorjev Borisa Veneta in Nikola Grubiše

O avtorju
Članki

Po treh diagnozah hude bolezni in popotnico, da mu je morda preostalo le še pol leta življenja, se je Boris Vene, sicer uspešen podjetnik, lotil iskanja morebitne rešitve. Ni se želel zgolj znebiti simptomov, temveč »postati tisto, kar so skušali simptomi prebuditi, spremeniti ali razviti v njem«.