Sopotnika na vlaku časa

Sopotništvo

Na prvo žogo se mi izraz »sopotništvo« sliši kot da se dva neznanca peljeta skupaj v kupeju vlaka in sta sopotnika proti isti destinaciji. No, tokrat ni govora o prevoznem sredstvu, temveč o zanimivem fenomenu, ki se začenja oblikovati med pari, ko trčijo skupaj.

Moški in ženska sta se spoznala zaradi skupnih poslovnih obveznosti. Med njima je vladala kemija že od prvega trenutka, a sta bila preveč zaposlena vsak s svojim življenjem v vseh segmentih. Občasno sta šla na kosilo ali kavo, toliko da sta negovala približek prijateljskega odnosa. Sčasoma sta ugotovila, da čutita tisto nekaj več. A nista »padla na glavo« v odnos in zaljubljenost, ker oba že več let iščeta alternativne pristope k osebni in duhovni preobrazbi in sta si rekla, da je zaljubljenost fikcija, onadva pa želita zdrav temelj njunega odnosa.

Skovala sta termin »sopotništvo«. Mi je bilo všeč, pa sem si ga sposodila za današnje razmišljanje o tem, da sta dva različna človeka lahko tudi sopotnika skozi življenje, skozi čas, ki mineva vsem nam. Da se spoštujeta in si pustita, da sta točno to kar sta in v kar sta se zaljubila, enako oba. Ne silita eden drugega v svoja pričakovanja, težnje ali prepričanja. Ja, o njih se pogovarjata dolge noči in vikende zato, da jih spoznata, da bolje razumeta funkcioniranje enega in drugega in da se lahko ob morebitnem nesporazumu lažje slišita in hitreje razčistita nastalo nesoglasje.

OGLAS

Ali pa se strinjata, da ima vsak svoj prav in da ne prepričujeta eden drugega kdo ima bolj prav in zakaj mora drugi obmolkniti s svojimi argumenti. Eh ne, to ju sploh ne zanima, ta igra nadvlade in ego moči.

Pravita, da jima je pomembna sinhronizacija med njima obema. Spontano si dovoljujeta se spoznavati, raziskovati njuno različnost in v tem iščeta vir razumevanja in sočutja. Zavedata se, da sta različna in da ima vsak svoje močno breme in pečate vseh prejšnjih izkušenj in življenjske kilometrine. Ne iščeta ran in brazgotin. Sodelujeta in sta sopotnika na vlaku časa, ki ju pelje skupaj naprej, v sožitju in ljubezni kot najmočnejšem lepilu njunega odnosa.

Ob temle branju zagotovo razmišljate o tem, da je tole neka izmišljena pravljica, da takole idealnega odnosa v realnem svetu ni. No, verjemite mi, da obstaja. Je pa res, da sta oba marsikaj dala skozi, zlasti neuspešne in boleče partnerske odnose prej in da res zelo cenita trenutke, ko si lahko izkazujeta nežnost in ljubezen, ko sta eno brez zadrževanja in igranja. Ko zgolj sta.

Menim, da je za takšno sinhronizacijo med dvema različnima človekoma res potrebna velika mera osebnih izkušenj, skozi katere prigaramo zavest o tem, kdo smo v resnici, kaj hočemo in želimo in česa res več ne dovolimo. Gre za osebnostno rast in preobrazbo vsajenih vzorcev in prepričanj, ki jih obrusimo ali nadomestimo z uvidi v lastne čustvene zanke, ki jih običajno ovijamo na bližnjih osebah, po navadi na partnerju. Ko to ozavestimo in spustimo potrebo po iskanju potrditev ali nadvladi, ko se ne zapletemo več v zanke bolečih odnosov, lahko dobimo možnost, da spoznamo osebo, ki je šla skozi podoben proces preobrazbe. S tem je večja verjetnost, da se bo ustvarila opisana sinhronizacija in sopotništvo, ki je lahko res kvaliteten temelj za zdrav partnerski odnos.

Mogoče ne prepoznamo takšne osebe na prvi pogled. Dajte ji priložnost skozi pogovor, iskrenost glede sebe in skozi skrbno poslušanje nje. Prepričana sem, da se v vsakem od nas skriva dragulj, le kako obrušen je, je odvisno od naše motivacije in želje biti srečni, mirni in zadovoljni v srcu.