Sorojenci: “Šola” življenja in odraščanja

OGLAS

Odnosi so različnih vrst, to vemo vsi. Imamo odnos med staršem in otrokom, je odnos med partnerjema, odnos med prijatelji, med sodelavci, imamo pa tudi odnos med sorojenci. To so bratje in sestre, ki so rojeni v družini in odraščajo skupaj v pogosto dokaj intenzivnem odnosu.

Vsi poznamo tisto vreščanje, lasanje, bunkanje in prepiranje otrok v družini, ko merijo moči sorojenci med seboj, ko je dovolj ena beseda, pa si že skočijo v lase. No, vsaj tako mi poročajo »moji« starši, ki so včasih popolnoma obupani, ker ne vedo, kako to nasilje med otroki ustaviti. Skušajo se pogovoriti, pa ne pomaga kaj dosti.

Kako intenziven je odnos med brati in sestrami, je seveda odvisno od starosti otrok, od vrstnega reda rojstva ter od tega, kakšen temperament imajo, kako imajo izraženo potrebo po dominanci in kako uveljavljajo svojo voljo. To sorojeniško prepiranje je nekakšna »šola« življenja in odraščanja.

OGLAS

Že predšolski otroci želijo imeti svoj prav in to tudi pokažejo, če ne drugače pa sorojencu, ki je lahko starejši ali mlajši. Merijo moči med seboj, borijo se za svoj prostor med sabo, sploh pa so občutljivi na krivico, ki se jim zgodi, če jih starš okrega, pa niso krivi. No, vse to je pač življenje kajne?

Imamo otroka starega deset let, ki je starejši od svoje sestrice, ki je stara šest let. Ko bi gledali njuno ravsanje in vpitje, bi opazovalec pomislil, da bo konec sveta. Deklič je razvajen in dobiva kot mlajša princeska v družini veliko pozornosti, kar pametna brihtnica izkorišča tudi tako, da provocira brata, mu nagaja, mu skriva stvari in se obenem dela popolnoma nedolžno. Ko brat začne noreti, da kje ima stvari in da zakaj mu jih je spet skrila, se ona pretvori v popolno žrtev in ga gleda z nedolžnimi očmi, obenem pa se smeje in mu še kar nagaja. Ko pristopijo starši, ki želijo umiriti situacijo, prvo skregajo sina, češ da je starejši in da naj se bolj pametno in zrelo obnaša in da je sestrica pač majhna in da naj razume, da mu nič slabega noče. Ali pač kaj podobnega, ko starejši otrok dobi napad s strani staršev ali celo kazen, mlajši pa jo odnese v najboljšem primeru z opozorilom.

Tako nehote starši delajo razlike in krivica, ki je povzročena starejšemu otroku, le-tega zelo boli in se mu ne zdi fer, da ni ničesar kriv, pa je vseeno tarča napada staršev. V našem opisanem primeru princeska ni bila okregana in je še bolj dobila krila, da je bratu nagajala. Tako sta starša nehote in seveda ne nalašč še bolj vzpodbudila manipulatorno vedenje mlajše hčerke, ker ni dobila omejitve in strogega navodila, da ne sme nagajati bratu.

Takšnih in podobnih zgodb je še mnogo, vsi jih poznamo, tudi jaz sama. Pogosto dobim ob tej temi tudi vprašanje staršev, ali se bo ta nesložnost in nasilno vedenje med njihovimi otroki nadaljevalo tudi v puberteto, pa kot opažam sčasoma sorojenci prerastejo to fazo dokazovanja pozicije v družini in kako so umeščeni v družinsko dinamiko in pogosto se zgodi, da so v puberteti skrbni in zaščitniški eden do drugega.

Kot kasneje odrasli imajo lahko zelo lepe in ljubeče odnose, jih negujejo in so si vedno na razpolago. Seveda imamo tudi drugo skrajnost, ko odrasli sorojenci še vedno niso prerasli otroških prepiranj in prerivanj in takrat nastale zamere podzavestno nosijo s seboj ter si kasneje v življenju lahko zelo nagajajo in so žleht eden do drugega. Tako rekoč ostajajo še vedno na stopnji otrok, ko so merili moči in takrat nastale bolečine in jeza sčasoma niso izzveneli temveč so se okrepili ter prenesli v odraslo življenje.

Sama svetujem staršem, naj bodo kar se le da pravični. Ni nujno, da morate vedno ošteti starejšega otroka, češ da ja naj bo bolj pameten in naj odneha. Bodite pravično razsodnik in skrbno poslušajte obe strani, ko vam hitijo pripovedovati njihovo plat zgodbe. Pojasnite otrokom, da se razlike in napetosti rešujejo s primerno spoštljivo komunikacijo in pri tem je res zelo pomembno, da ste vi starši prvi zgled, kako kot partnerja med seboj rešujeta vajine različnosti mnenj.