Spoznanje 3. del

OGLAS

Ko človek zazna, da se je svet spremenil, dobi priložnost, da začne slediti novemu načinu izgradnje resničnosti, resničnosti skozi duha. Vse kar je, vse kar je kdajkoli bil in vse kar kdajkoli bo, je duh in ker je duh tudi sam, na tem svetu ustvarja skozi to, čemur pravimo duhovna kreacija.

No, to počnemo že ves čas, misli ustvarjamo skozi duha, a nivo našega ustvarjanja je pogojen z našim spoznanjem naših lastnih kvalitet oz. samo-spoznanjem. Ko smo še bili otroci in nismo nič vedeli o spolnosti, še nismo bili sposobni poustvarjati življenja skozi spolnost in tudi, ko še nismo imeli znanja o opravljanju svojega poklica, ga tudi nismo vedeli opravljati na način, kot to počnemo sedaj.

Vse stvari, znanje in vedenje se nam razkriva skozi naša življenja. Bolj življenja živimo, več možnosti imamo, da prepoznamo. A tu je en hakeljc namreč, ta prepoznava ne prihaja iz sveta intelekta, čustev, čutil, občutkov, spominov. Ne, v tem svetu, so le-ti prej ovira kot prednost, saj se zaradi vsidranosti v način čutenja ali mišljenja kaj zlahka odpovemo intuitivnemu preblisku duha zaradi nekih čustev, ki nam prebujajo občutke in misli.

OGLAS

Svet duha je svet tišine, miru, blaženosti in kadar v njega pomešamo karkoli, kar ustvarja takšen ali drugačen poteg v naših čustvih, občutkih, mislih, spominih ipd., ta nemir, preprečuje, da bi duh opravil svoje. Da, govorimo o človeškem duhu, prav o tem, ki ga vsi poznamo, razlika je le v tem, da je to, kako kdo dojame to, čemur pravimo človeški duh njegova lastna predstava o tem, kaj bi naj to bilo.

Vsi vemo, da človeštvo izraža duha človečnosti, ko je uslužno, ko pomaga, ko razsvetljuje, ko pa tega ni, pa tudi ni duha. Že sama govorica nam razkriva, kaj se dogaja. In na enak način tega duha lahko zaznavamo tudi posamezniki. Sami točno vemo kdaj izražamo duha človečnosti. In zanimivo, ko ga, takrat nikoli ne premišljujemo o sebi, drugih ipd., temveč le storimo to, kar je potrebno storiti.

Kako torej priti v ta svet popolnega altruizma, uslužnosti, kako torej priti v življenje v trenutku tu in zdaj? Skozi čustva, misli, čutenje vsekakor ne, ker ko damo poudarek na to, se naša pozornost odseli iz trenutka tu in zdaj, v trenutek, tja in takrat.

Ni namreč vseeno, kako dojemamo sebe. Dobro je, da nase pogledamo kot na nekoga, ki je duh in ne samo človek z mislimi, čustvi, čutili. Vsak od nas je popolna manifestacija duha. A v trenutku, ko prenehamo dojemati sebe kot duha, pač lahko ustvarjamo le to, kar ustvarja ta, v katerega verjamemo. In če so to misli, so to pač misli…

Dobro nam je znano, ko nam nekdo zabrusi, da sem Ego ali pa da si domišljam. No, obe strani sta v čutenju. Vprašanje je samo, katera je več. Seveda pa tudi, katera je bolj uglašena s svojo resnično bitjo, ne s čustvi, mislimi, občutki, spomini. Ker če je s tem zadnjim, potem je to nekaj, kar ni prava manifestacija duha, temveč njegova interpretacija. In ko smo enkrat v razlagalnem načinu, no, takrat pač razlagamo duha, ne da bi mu omogočili, da se sam razkrije kot se hoče.

In kako se hoče? No, tega ne vemo, dokler se ne razkrije…

foto: freedigitalphotos.net