Sprašujem se v teh dneh le kam je odšel ta svet? Kje sploh je fokus oz. točka našega načrtnega razmišljanja…
Nevednost, zamegljenost, utvare…spoznanja se nam rišejo skozi tančico nejasnosti in stežka zaznamo kaj je pomembno in kaj je preveč, kaj ne potrebujemo. Smo v dobi hitrega razvoja, pretoka informacij, uravnavanja misli, vodenja in ustrahovanja.
Če se zamislimo smo ustrahovani bolj kot so bili ljudje v času vojnih inkvizicij, čarovniških inkvizicij … v času, ko je sodilo ljudstvo samo in pognalo v smrt mnogo nedolžnih ljudi. Sedaj je drugače! Nihče ne umre na tnalu, pod vislicami…a umira večina ljudi že ko je v polnosti življenja. Umira se na obroke in če se ne, potem umirajo naše sanje in misli in naša osebna inovativna potovanja skozi življenje. Izumetničenje in pasivna vloga ljudi je danes tako mogočna, da premaga sleherni visoko tendiran slap izurjenih močvirskih mogodcev, ki iščejo pot ven iz tega zamegljenega sveta. Smo v meglici stvarnosti in vidljivost je vse manjša…. Kaj to pomeni? Četudi je vid jasen dejansko ne vidimo tistega kar bi morali videti. Vidimo tisto kar so nam rekli, da vidimo, kar smo se naučili videti in ne vidimo kar dejansko je in kaj je pomembno za nas. Vsa naprezanja za boljši vid prinašajo še več meglenega pogleda, saj nam tisti, ki delajo ostrino – slikajo enosmerno cesto brez stran poti. Tega enostavno ni. Če pa je, se hitro najde nov zaplet, nova atrakcija, nov strah…in smo zopet na avtopilotu in vozimo enosmerno….
Kako se odstreti iz tega zastrtega pogleda? Kaj bomo videli, če bomo pogledali mimo naročenega zornega kota? To so vprašanja, ki nam jemljejo dih, a dajejo odgovor. Videli bomo tisto kar je tu vedno za nas – je bilo in vedno bo! In kaj je to? Je obstoj človeštva, je mati zemlja, je živalski svet, je človek. Kakšen je človek, kam ga vodi pot, po katerih merilih je krojen??? To ni predmet našega pogleda. Mi vidimo le tisto kar pač je! Kaj bomo naredili, da vidimo z jasnimi očmi? Gledali bomo s srcem, razmišljali s srcem, delali s srcem. Ko te v prsih ožari tisti jasni in nedvoumni skrivni prehod na stran, ki je prava – takrat veš, da si na pravi poti. A kaj ko ta naša meglica krade ta čisti prostor odločitve in ne vemo…ne zaznamo, ne zmoremo najti tega kar je pravo. Kaj storiti, kako se najti… kako molčati in čakati na čistost ki nas poveže, ko smo obrnjeni na pravo stran?
Priporočila dušnega sveta:
Poišči zatemnjen prostor, zapri oči. Bodi tiho in brez misli. Vprašaj v tišini sebe kaj si želiš, kaj je stvarno zate in kaj ni stvarno zate. Če si zmeden vprašaj za vsako vprašanje posebej.
Je korona virus zame stvaren? Je korona virus zame iluzija?
Je bolečina zame stvarna? Je bolečina posledica mojega razmišljanja?
Ko potujete v svoj notranji svet je raziskovanje dolgotrajno in včasih zelo naporno. Spoznavate svoje skrite kotičke, ki si jih ne želite spoznati, ker so za vas tudi moralno sporni…A kaj je moralno sporno? Kaj je morala? Kdo se je spomnil kaj je moralno dobro in kaj moralno ni dobro? Ko gremo v skrajne odstope se definicija morale izgubi in postane nek višji precedens nečesa dobrega ali slabega.
Torej kako se lotiti raziskovanja sebe? Počasi! Počasi si utiramo pot. Zaznamo našo gorečnost, našo skrito željo in jo samo zaznamo. Ne obsojamo, ne analiziramo – ne še. Z njo se spoznamo in rečemo – v redu, tudi to sem jaz. Vsekakor gremo nato dalje in iščemo dalje. V večini si mislimo, da vemo kdo smo…Ko pa začnemo luščiti košček po košček se sestavljamo kot se sestavlja sestavljanka. Počasi gradimo nas in ne opredeljujemo naših notranjih mišljenj.
Če nekaj težko razumemo, da imamo v sebi, začnemo raziskovati. Kaj vpliva na to mojo misel, kdo mi predstavlja to idejo, kje jo lahko vidim, kje sem jo že videl… ? Počasi si s tem odstiramo pajčolan in spoznavamo ozadje zamisli, ideje, naših želja…
Včasih ne moremo vsega razumeti, včasih ne dobimo vseh odgovorov – nič ni narobe. Samo spoznajmo kaj smo in dovolimo, da sprejmemo kar smo spoznali. Sprijaznimo se s seboj…
Tehnike analize so pogosto opisane v strokovnih literaturah, a meni so blizu tiste, ki sem jih sama spoznala skozi življenje. Zapisovati svoje najglobje občutke, spoznanja, hotenja, navade…to je smernica, ki zdravi. Zdravi nas same, zdravi naš odnos s samim seboj in odnose z drugimi. Ko spoznamo sebe, ne potrebujemo nič drugega, saj delujemo iz sebe in delujemo v dobro sebe. In ko delujemo v dobro sebe ne moremo škodovati drugim.
Sliši se enostavno, a le ni tako preprosto. A vseeno se moramo podati na to pot in šele ko bomo zakorakali po njej bomo spoznali, da je življenje tista točka in prelomnica, ki nas dela močne, lepe, božanske, neuničljive in stvarne v svetu stvarnosti in ne v svetu iluzij.
Hvaležna za prenos sporočila in z ljubeznijo,
Nataša
