V obilnosti medsebojnih odnosov, različnosti in preprek med odnosi se ustvarja prostor kjer je vse mogoče. Nevidni svet, kjer je vse prav in kjer ni ničesar kar bi bilo zmotno. V tem prostoru se tkejo vezi, se prepletajo misli, se obračajo novodobni prevzemniki prejetih informacij. To je prostor mogočnega, brezpogojnega in neodvisnega. Je svet, kjer je ta prostor neomejeno raztezljiv na vse nivoje in je svet, kjer je ta prostor ozek, krhek oz. ga skoraj ni. In kje natanko se pojavljamo mi, kje se skrivnostno iskri mogočnost prostora, ki zajema vse možne kombinacije? Ta prostor je prostor naših predmetnih in stvarnih zaključevanj, naših miselnih vzorcev, se pravi, da ga gradimo in ustvarjamo sami. Kako velik je in prostoren je torej stvar posameznika.
V prostor, ki je moj sprejemam zunanje dražljaje, se pravi ugotavljam in opazujem svet okoli sebe. Opazujem ljudi, opazujem njihova dejanja, hotenja, usmeritve. Večkrat zame popolnoma nerazumljeno dejanje človeka kaj hitro lahko obsodim in samo veliko premagovanje me lahko ustavi pred javnim razpravljanjem o načinu, pogledu in poteku dogodka. Večkrat ne razumem ljudi okoli sebe in še manj tistih, ki so od mene bolj oddaljeni. Vedno znova se srečujem s čim, kar me preseneti, ki ni uglašeno na ravni na kateri sem sama … In kaj storim? Grem dalje, se ugriznem v jezik, se zamislim in si rečem – ne obsojaj, ne poskušaj razumeti, ne zahtevaj, da je po tvoje … vse to se te le dotakne. Dovoli živeti, dovoli, da je vsak edinstven in da ima pravico izbire, pravico dejanj, pravico do svojega lastnega razumevanja, do svoje lastne identitete.
Življenje je pisano, posuto s premnogimi odločitvami, z efektnimi dejanji, z neomajno vero in s preživetjem. Je res kdo, ki nikoli ni naredil nekaj kar je potrebno obžalovati? Preživetje … kljub temu, da načeloma nismo življenjsko ogroženi vsak dan bijemo boj s preživetjem. Preživeti moramo v tem hitrem tempu obveznosti, preživeti poskušamo z obilico neprijetnih dogodkov, pretresljivih informacij, nenadnih nepričakovanih zapletenih odnosov…. Preživetje je tudi dandanes temeljni samo-ohranitveni nagon, ki se vleče iz pradavnine. Zasnovan je nekoliko drugače, saj je stres, hiter življenjski tempo in informacije, ki jih je v izobilju in nas obdajajo, izjemno močan dejavnik sodobnih bolezni zaradi katerih ljudje umirajo prej, kot bi sicer. Ob vsej tej naglici ni časa za sprostitev, ni časa za lagodno življenje, ni časa za popolno razbremenitev misli. In tako ljudje v strahu umirajo. Obsojanje ljudi, ki žive izven okvirjev … okvirjev, ki jih je nekdo, nekoč postavil kot nek normalen kažipot skozi življenje, pa je postalo najljubša zabava.
Zato …vrnimo se v svoj prostor, ki si ga ustvarjamo sami. Prostor kamor spustimo informacije iz okolice, kjer analiziramo, se odločamo, si ustvarjamo svoje lastne poglede na situacije, ljudi in okolico. Pomembno je kaj spuščamo v ta naš notranji svet, s čim se ukvarjamo v navidezni mirnosti vsakdana, kaj nam krade misli in nočni spanec. Vse to se odraža v našem življenju, v naši zavesti. Nekako to smo mi, saj nas in naše življenje kreirajo misli in spoznanja. Zato ne sprejmite vseh informacij, izberite le tiste, ki so vam ljube. Poskušajte pozabiti na nesoglasja, na zamere, na neprijetne nezgode izrečenih besed z vaše ali s strani koga drugega. Poskušajte sprejeti drugačnost, razumeti, da vsak vidi svojo sliko, da smo si izjemno različni, pa kljub temu vsi posebni in potrebni ljubezni ter, da prav vsi pljujemo v istem valovitem in čustveno nabitem čolničku sredi morja, ki mu pravimo življenje.
Če bomo dovolili živeti, bomo sami življenje in bomo luč, ki najde pot skozi temno sotesko po vijugasti poti. Takrat bo življenje naša osebna izkušnja in kreacije bodo uspešno nakazovale naše potovanje.
Srečna sem za vsako spoznanje, za vsak objem, za vsako bolečino … vse to me dela živo, čuječo in srečno.
Z ljubeznijo,
Nataša
