Vsak izmed nas je iz duhovnega sveta, iz duhovne energije. Vse kar nastaja, prihaja od tam. In tako tudi zgostitve, tisto, kar v našem telesu povzroča neravnovesja, neharmoničnosti in nedelovanja. Zaradi zgostitev zbolimo, se obnašamo na določen način, izgubimo občutek za sebe…
A obstaja tudi drugačno, idealno stanje. To je stanje sprostitve, sproščenosti, osvoboditve, torej nasprotno stanje. In vsak človek ima dve stanji, sproščenost in zgoščenost, saj drugače ne bi deloval. Njegov organizem bi se namreč ob preveliki zgoščenosti sesuval sam vase, trpel bi, prežemale pa bi ga bolečine in stiske, ki bi odvračale pozornost od tega, kar je pomembno v tistem trenutku.
Če pa je človek preveč sproščen, pa to tudi ni ok. V tem primeru, bi izgubil stik z resničnostjo, ne bi bil popolnoma prisoten v prostoru, njegovo bitje pa bi prinašalo skozi svoj izraz spet bolezensko stanje. A tokrat ne zgoščenosti, zlivanja v sebe, temveč sproščenosti, pomanjkanja odgovornosti za to kar se dogaja v trenutku.
Da bi bili popolnoma uravnovešeni v življenju, moramo početi oboje v pravi meri za nas, kar je odvisno od nivoja zavesti s katero smo se rodili v ta svet. In ko takole hodimo po svetu, še bolj utelešamo to, kar hoče določen nivo zavesti prinesti na ta svet. S tem, ko to počnemo, živimo aktivno življenje, pa vedno bolj utelešamo lastnosti, ki se želijo skozi duha izraziti na tem materialnem nivoju.
Namen je postati v dušo integrirana osebnost, z drugimi besedami, skozi izražanje osebnosti na določen način, se le ta plemeniti in vedno bolj postaja ideal, za katerim stremi. Postaja bolj dobrohotna, bolj vesela, dobrodušna, iskriva, igriva. In to ni tako preprosta naloga, izražati se v popolni božanski luči namreč.
Vsak od nas hodi po Zemlji z namenom, da bi se oplemenitil. Nekateri to storijo tako, da si pridobivajo materialne stvari, nekateri čustvene, nekateri duhovne, a vsi počnemo pravzaprav to, plemenitimo sebe z namenom, da bi postali boljši. Zato je tudi ena najbolj pomembnih značilnosti življenja, pa kakršnega koli že, tako duhovnega kot materialnega, da gremo preprosto po življenju in se ob tem plemenitimo.
Človek, ki je zavrgel izkušnje, ni samo ubog, temveč je tudi reven, kajti ravno izkušnje so tiste, ki nas plemenitijo in brusijo. In ko pademo, nas življenje na nek način ponovno postavi na noge, na novo pot, kjer dobimo novo priložnost, da se brusimo naprej.
Da, srednja pot. Le-ta je zelo pomembna. A do nje zelo težko pridemo, če se zanašamo samo na en aspekt življenja, če ne želimo izkušati še drugega; še posebej takrat, ko nas drugi kliče. V tem primeru je to beg od sebe in od sveta samega, beg od ravnovesja, od srednje poti.
In če imamo občutek, da srednje poti za nas pravzprav ni? No, potem še vedno imamo priložnost, da gremo naprej po življenju in le-to, srednjo pot namreč, iščemo. Kako pa? Tako da, živimo to kar pač lahko živimo in dovolimo, da nas življenje samo odpelje tja, kamor moramo priti.
