Sprejemanje blagoslovov
Večini med nami je bilo danih veliko več blagoslovov, kot smo jih sprejeli. Ne vzamemo si časa, da bi bili blagoslovljeni, ali pripravimo prostora za to. Življenje si polnimo z drugimi stvarmi, tako da nam primanjkuje prostora za sprejemanje blagoslovov.
Neka moja pacientka mi je nekoč zaupala, da nas včasih vidi obdane z blagoslovi kot z letali, ki krožijo nad letališčem in čakajo na dovoljenje za pristanek. Čakajo na trenutek našega časa, na našo pozornost.
Resno oboleli ljudje se pogosto prepustijo in bolezen jih prvič v življenju odpre. Nekateri se naučijo sprejeti vse blagoslove, ki so jim dani, celo tiste, ki so jim bili dani že davno. Taki ljudje so mi pokazali, kako naj sprejemam svoje blagoslove.
♥ ♥ ♥
Pred mnogimi leti sem negovala žensko po imenu Mae Thomas. Odraščala je v Georgiji, in čeprav je dolga leta živela v Oaklandu v Kaliforniji, nekje globoko v sebi ni nikoli zapustila svetega ozemlja svojega otroštva. Vse življenje je garala. Čistila je po hišah in vzredila sedem otrok in kar nekaj vnukov. Ko sem jo spoznala, je bila že stara in prerešetana od raka.
Mae je slavila življenje. Njen smeh je bil čisto veselje in bil je nalezljiv. Po vseh teh letih se nasmehnem že ob misli nanjo. Ko jo je bolezen vse bolj zdelovala, sem ji začela vsakih nekaj dni telefonirati, da sem preverila, kako ji gre. Vedno se je enako oglasila. Rekla sem ji: »Mae, kako si?« Zahihitala se je in odgovorila: »Blagoslovljena sem, sestra, blagoslovljena sem.«
Telefonirala sem ji tudi tisto noč, preden je umrla, in domači so ji prinesli telefon k postelji. »Mae,« sem rekla, »Rachel tukaj.« Slišala sem, kako kašlja in se odhrkava, kako se trudi zajeti dovolj sape v rakava pljuča, da bi spregovorila, in predreti meglo morfija, da bi se povezala z mojim glasom. Oči so me zapekle od solz. »Mae,« sem ponovila, »Rachel tukaj, kako si?« Sledil je sprva neprepoznaven zvok, ki se je počasi odmotal v globok hihot. »Blagoslovljena sem, Rachel. Blagoslovljena sem,« mi je rekla. Mae je bila ena tistih ljudi. In nemara smo vsi.
Martin Buber nas opominja, da je že živeti sveto. Že biti je blagoslov. Kaj nam preprečuje sprejemati življenjske blagoslove, če ima Buber prav? Ne gre vedno za nekaj tako preprostega, kot je pomanjkanje časa.
♥ ♥ ♥
Pogosto ne prepoznamo blagoslova, ko nam je dan, ali pa ga ne živimo, ker nas ovirajo lastne zamisli o življenju. Včasih zamrznemo v preteklosti in včasih se ne zavemo možnosti, ki jih ponuja sedanjost. Mogoče se čutimo upravičeni do nečesa, kar nam je bilo dano po milosti. Ali pa obtičimo v občutku žalosti nad svetom in dovolimo srcu, da se zlomi. In tako se, obdani od blagoslovov, počutimo prazne.
Le če se počutimo blagoslovljene, lahko blagoslavljamo druge. Za blagoslavljanje življenja je nemara nujneje, da se ga učimo slaviti namesto boljšati.
Mogoče bi morali biti hvaležni za tako, kakršno je, in sprejeti tudi tisto v njem, česar ne zmoremo razumeti.
Mogoče bi morali prepoznavati radost.
Mogoče nam ni treba soditi, da bi svet napredoval, in mogoče jeza ni najučinkovitejše orodje za spremembo.
In najpomembnejše, mogoče bi morali ponižno prepoznati, da boljšanje sveta ni osamljena naloga.
Več v knjigi Blagoslovi starega očeta >>
Starodavni obred
Vsak dan začnem in končam s starodavnim obredom, prevzetim od prijazne starejše tibetanske nune. Takoj ko se zjutraj zbudim, vzamem prazno skledico, ki jo imam v ta namen, in jo počasi napolnim s tekočo vodo. Nedvomno so imeli pobudniki tega obreda v mislih kak visokogorski potok. Jaz odprem kuhinjsko pipo in pustim vodo, da nekaj časa teče, nato pa nastavim podnjo skledico in jo napolnim.
Medtem ko se polni, razmišljam o podrobnostih v svojem življenju, pa naj so kakršne koli že. O ljudeh, s katerimi preživljam čas, o zdravstvenem stanju, o težavah, s katerimi se spopadam, o svojih odlikah in veščinah, o razočaranjih in uspehih, o skrbeh, osebni nadarjenosti, osebnih omejitvah, o domu, o imetju, o izgubah, o preteklosti.
Medtem ko se skleda polni, iskreno in brezpogojno kot vodo sprejemam tudi svoje življenje. Z zelo počasnimi koraki, tako da ne polijem niti kapljice, odnesem skledico v zaseben kotiček v svojem domu, postavim jo tja in poklonim vse, kar vsebuje, služenju življenja. Pustim jo tam in začnem dan.
Spoznala sem, da je ta obred globoko zdravilen zame. Misel, da je mogoče uporabiti vse stvari za podporo življenju, nekako zgladi robove, odstrani meje med žalostjo in veseljem, ranami in močjo. Mogoče enakovredno služijo življenju. S takim posvečanjem lahko vse stvari nazadnje razodenejo svojo pravo vrednost in pomen.
Vsak večer je zadnje, kar naredim, preden ležem, to, da odnesem skledico ven in izlijem vodo iz nje na zemljo. Nato jo obrnjeno položim na posebno mesto v stanovanju, pogasim luči in ležem k počitku.
Mogoče se ta cikel odkritosrčnega sprejemanja vsega, kar mi je dano, uporabljanje vsega za služenje življenju okoli mene in popolno izpuščanje nanašajo prav toliko na modrost vsega življenja kot na modrost vsakdanjega življenja.
Povzeto iz knjige Blagoslovi starega očeta >>
-
Kristali 7 čaker – komplet
11,50 € -
Akcija!
Magična steklenička za ljubezen – Spell jar
Izvirna cena je bila: 13,00 €.10,99 €Trenutna cena je: 10,99 €. -
Akcija!
Magična steklenička za obilje – Spell jar
Izvirna cena je bila: 13,00 €.9,90 €Trenutna cena je: 9,90 €. -
Akcija!
Aktivirajte svoje čakre – Načela in vaje za telo, um in dušo
Izvirna cena je bila: 29,90 €.25,40 €Trenutna cena je: 25,40 €.