Starodavni obred tibetanske nune

Sprejemanje blagoslovov

Večini med na­mi je bi­lo da­nih ve­li­ko več bla­go­slo­vov, kot smo jih sprejeli. Ne vza­me­mo si časa, da bi bi­li bla­go­slov­lje­ni, ali pri­pra­vi­mo pro­sto­ra za to. Živ­lje­nje si pol­ni­mo z dru­gi­mi stvar­mi, ta­ko da nam primanj­ku­je pro­sto­ra za spre­je­ma­nje bla­go­slo­vov.

Ne­ka mo­ja pa­ci­ent­ka mi je ne­koč za­u­pa­la, da nas včasih vi­di ob­da­ne z bla­go­slo­vi kot z le­ta­li, ki krožijo nad le­ta­liščem in čaka­jo na do­vo­lje­nje za pri­sta­nek. Čaka­jo na trenu­tek našega časa, na našo po­zor­nost.

Re­sno obo­le­li lju­dje se po­go­sto pre­pu­sti­jo in bo­le­zen jih pr­vič v živ­­lje­nju od­pre. Ne­ka­te­ri se naučijo spre­je­ti vse bla­go­slo­ve, ki so jim da­ni, ce­lo ti­ste, ki so jim bi­li da­ni že dav­no. Ta­ki lju­dje so mi po­ka­za­li, ka­ko naj spre­je­mam svo­je bla­go­slo­ve.

OGLAS

♥ ♥ ♥

Pred mno­gi­mi le­ti sem ne­go­va­la žen­sko po ime­nu Mae Tho­mas. Odraščala je v Ge­or­gi­ji, in čeprav je dol­ga le­ta žive­la v Oaklan­du v Kaliforniji, ne­kje glo­bo­ko v se­bi ni ni­ko­li za­pu­sti­la sve­te­ga ozem­lja svo­je­­ga otroštva. Vse živ­lje­nje je ga­ra­la. Čisti­la je po hišah in vzre­di­la se­dem otrok in kar ne­kaj vnu­kov. Ko sem jo spo­zna­la, je bi­la že sta­ra in pre­rešeta­na od ra­ka.

Mae je sla­vi­la živ­lje­nje. Njen smeh je bil čisto ve­se­lje in bil je na­le­z­ljiv. Po vseh teh le­tih se na­sme­hnem že ob mi­sli nanjo. Ko jo je bo­le­zen vse bolj zde­lo­va­la, sem ji začela vsa­kih ne­kaj dni te­le­fo­ni­ra­ti, da sem pre­ve­ri­la, ka­ko ji gre. Vedno se je ena­ko ogla­si­la. Re­kla sem ji: »Mae, ka­ko si?« Zahihitala se je in od­go­vo­ri­la: »Bla­go­slov­lje­na sem, se­stra, blago­­slov­lje­na sem.«

Te­le­fo­ni­ra­la sem ji tu­di ti­sto noč, pre­den je umr­la, in do­mači so ji prine­sli te­le­fon k po­ste­lji. »Mae,« sem re­kla, »Ra­chel tu­kaj.« Slišala sem, kako kašlja in se od­hr­ka­va, ka­ko se tru­di za­je­ti do­volj sa­pe v ra­ka­va pljuča, da bi spre­go­vo­ri­la, in pre­dre­ti me­glo mor­fi­ja, da bi se po­ve­za­la z mojim gla­som. Oči so me za­pe­kle od solz. »Mae,« sem po­no­vi­la, »Ra­chel tu­kaj, ka­ko si?« Sle­dil je spr­va ne­pre­po­zna­ven zvok, ki se je počasi odmo­tal v glo­bok hi­hot. »Bla­go­slov­lje­na sem, Rachel. Bla­go­slov­lje­na sem,« mi je re­kla. Mae je bi­la ena ti­stih lju­di. In ne­ma­ra smo vsi.

Mar­tin Bu­ber nas opo­mi­nja, da je že žive­ti sve­to. Že bi­ti je bla­go­slov. Kaj nam pre­prečuje spre­je­ma­ti živ­ljenj­ske bla­go­slo­ve, če ima Bu­ber prav? Ne gre ve­dno za ne­kaj ta­ko pre­pro­ste­ga, kot je po­manj­ka­nje časa.

♥ ♥ ♥

Po­go­sto ne pre­po­zna­mo bla­go­slo­va, ko nam je dan, ali pa ga ne živi­mo, ker nas ovi­ra­jo la­stne za­mi­sli o živ­lje­nju. Včasih za­mr­zne­mo v pre­te­klo­sti in včasih se ne za­ve­mo možno­sti, ki jih po­nu­ja se­da­njost. Mo­goče se čuti­mo upra­vičeni do nečesa, kar nam je bi­lo da­no po mi­lo­sti. Ali pa ob­tičimo v občut­ku žalo­sti nad sve­tom in do­vo­li­mo sr­cu, da se zlo­mi. In ta­ko se, obda­ni od bla­go­slo­vov, počuti­mo pra­zne.

Le če se počuti­mo bla­go­slov­lje­ne, lah­ko bla­go­slav­lja­mo dru­ge. Za bla­go­slav­lja­nje živ­lje­nja je ne­ma­ra nuj­ne­je, da se ga učimo sla­vi­ti namesto boljšati.

Mo­goče bi mo­ra­li bi­ti hva­ležni za ta­ko, kakršno je, in spre­je­ti tudi ti­sto v njem, česar ne zmo­re­mo ra­zu­me­ti.

Mo­goče bi mo­ra­li prepoznava­ti ra­dost.

Mo­goče nam ni tre­ba so­di­ti, da bi svet na­pre­­­do­val, in mo­goče je­za ni na­jučin­ko­vi­tejše oro­dje za spre­mem­bo.

In naj­­po­mem­bnejše, mo­goče bi mo­ra­li po­nižno pre­po­zna­ti, da boljšanje sve­ta ni osam­lje­na naloga.

Več v knjigi Blagoslovi starega očeta >>

Starodavni obred

Vsak dan začnem in končam s starodavnim obredom, prevzetim od prijazne starejše tibetanske nune. Takoj ko se zjutraj zbudim, vzamem prazno skledico, ki jo imam v ta namen, in jo počasi napolnim s tekočo vodo. Nedvomno so imeli pobudniki tega obreda v mislih kak visokogorski potok. Jaz odprem kuhinjsko pipo in pustim vodo, da nekaj časa teče, nato pa nastavim podnjo skledico in jo napolnim.

Medtem ko se polni, razmišljam o podrobnostih v svojem življenju, pa naj so kakršne koli že. O ljudeh, s katerimi preživljam čas, o zdravstvenem stanju, o težavah, s katerimi se spopadam, o svojih odlikah in veščinah, o razočaranjih in uspehih, o skrbeh, osebni nadarjenosti, osebnih omejitvah, o domu, o imetju, o izgubah, o preteklosti.

Medtem ko se skleda polni, iskreno in brezpogojno kot vodo sprejemam tudi svoje življenje. Z zelo počasnimi koraki, tako da ne polijem niti kapljice, odnesem skledico v zaseben kotiček v svojem domu, postavim jo tja in poklonim vse, kar vsebuje, služenju življenja. Pustim jo tam in začnem dan.

Spoznala sem, da je ta obred globoko zdravilen zame. Misel, da je mogoče uporabiti vse stvari za podporo življenju, nekako zgladi robove, odstrani meje med žalostjo in veseljem, ranami in močjo. Mogoče enakovredno služijo življenju. S takim posvečanjem lahko vse stvari nazadnje razodenejo svojo pravo vrednost in pomen.

Vsak večer je zadnje, kar naredim, preden ležem, to, da odnesem skledico ven in izlijem vodo iz nje na zemljo. Nato jo obrnjeno položim na posebno mesto v stanovanju, pogasim luči in ležem k počitku.

Mogoče se ta cikel odkritosrčnega sprejemanja vsega, kar mi je dano, uporabljanje vsega za služenje življenju okoli mene in popolno izpuščanje nanašajo prav toliko na modrost vsega življenja kot na modrost vsakdanjega življenja.

Povzeto iz knjige Blagoslovi starega očeta >>