H pisanju o tej temi me je pravzaprav vzpodbudilo življenje naše ostarele psice. Pri svojih zrelih trinajstih letih je punca še vedno precej fit. Malce ji peša srce in vidno varčuje s svojo življenjsko energijo. Z njo ni nič narobe, samo stara je. Pa vendar slišim od mnogih, da naj jo peljem na veterino, po tisto zadnjo injekcijo, ker je tako ali tako stara. Ja, pa kaj še!! Starost je stanje, obdobje, ne bolezen! Naša stara psica Luna je z nami že precej dolgo. Videla je prve korake mojih otrok, skrbno je čuvala in opazovala vse otroške vragolije, z mano vrtnarila, z mojim možem je hodila po najbolj strmih poteh. Bila je zaupnica vsakega člana družine posebej, v družino je vnaša toplino, razigranost, prvinskost, ljubezen. Sedaj, ko ne more početi več vsega tega v takem obsegu, kot je to počela toliko let…je po mnenju družbe čas, da jo odstranimo. Kje je spoštovanje, hvaležnost za vsa ta leta brezpogojne ljubezni tega bitja? Mar tega kot družba ne vidimo več? Luna se namreč prav nič ne razlikuje od vsakega starega človeka. Tudi pri starejših smo naučeni, da je normalno, da se jih potisne na rob družbe. Pošljemo jih v domove za ostarele in mnogi pozabijo nanje. Kot na nekaj odsluženega, onemoglega, poškodovanega.
Že kot mlado dekle, sem oboževala stik s starejšimi. Navduševale so me stare zgodbe, izseki iz njihovih življenj. Nikoli se nisem spraševala zakaj je temu tako. Čutila sem le veliko povezavo do starejših. Mogoče, kot otrok nisem izkusila dovolj družbe starih staršev. Imela sem samo enega živečega- tata Pepi, sem mu rekla. Dajal mi je vso možno potuho tega sveta. Ni bil dober govorec. Veliko je doživel in preživel, a je o svojem življenju govoril zelo malo. Mogoče je prav ta skrivnostnost še bolj burila mojo radovednost. Želela sem vedeti več.. kako so živeli nekoč, kaj so doživljali. Odgovore sem iskala drugje. Skozi vsa leta sem iskala družbo in pogovor drugih starejših. Z odprtimi usti sem poslušala neverjetne zgodbe iz njihovih življenj, njihova občutenja, stiske, travme, težave in tudi vse načine, kako so se imeli lepo in ga malce »biksali«. Jaz sem hrepenela po njihovih izkušnjah, oni pa so potrebovali nekoga, ki si je samo vzel čas in jih poslušal. Niti pomislila nisem, da je moja prisotnost, tako blagodejno vplivala nanje. Veliko starejših je osamljenih. Tarnajo, da jih mladi ne poslušajo več, da mlade ne zanima njihovo mnenje, izkušnje. V njihovih očeh mlajše generacije raje bulimo v telefone in tam iščemo informacije. Na starejše včasih gledamo kot na breme. Razumem.. sistem je naravnan na čim večjo storilnost, tempo življenja je hiter, stres v ljudeh poka po šivih. Ni časa, niti volje, da bi se ukvarjali še z starejšimi. Če pa se že, je to kot obveznost. Vse to razumem. Ne odobravam, razumem pa. Pa vendar nas starejši lahko veliko naučijo. O življenju nekoč, o tem kako pomembna je povezanost enega z drugim, o spoštovanju, drugačnem tempu življenja, o njihovih vrednotah. Samo prisluhniti je treba. Biti tam, z njimi.
Vsi se bojimo starosti. Kot, da je takrat konec. Kot, da smo v tistem obdobju že »odslužili« svojemu namenu. Bojimo se postati »breme«, odslužena, preživeta oseba. Kaj pa, če isto stanje pogledamo z drugega zornega kota? Poskusimo…
Naši starejši so naši predniki. Po naših žilah teče njihova kri, njihovo znanje in modrost prežema naše celice. Živimo v svetu katerega so tudi oni soustvarjali in bo vedno prisoten njihov odtis. Bili so tu pred nami. Vedno bodo del nas in mi del njih. Smo kot mreža, prepleteni z življenji eden drugega. Dajmo starejšim mesto v družbi, ki jim pripada. Vsa stara ljudstva so se po nasvete obračala k starešinam, modrim starejšim. Oni so naše stopinje in sled po brezpotjih življenja.
Kaj pa naš odtis? Bomo pustili pečat, na katerega bodo naši potomci lahko ponosni in jim bo služil v njihovo dobro? Bomo zaradi prenasičenosti iz okolice po pomoti pretrgali linijo in vez med našimi predniki in našimi potomci? Svet, ter naša evolucija se spreminjata in razvijata in ne moremo vseh stvari početi na enak način, kot so to počeli naši starejši člani družbe. Lahko pa vzamemo njihov način bivanja kot podlago in jo nadgradimo na tak način, da bo najbolj služil nam in našim otrokom. Nič nas ne stane, če kdaj pa kdaj za sekundo odložimo naše dnevne obveznosti in se odpravimo v dom za ostarele. Na kakšen obisk več k svojim ostarelim sorodnikom. Po nasvet, po pripovedi, po znanje. Nič nas ne stane, če se kdaj za trenutek ustavimo in pokramljamo s svojim ostarelim sosedom. Kdo ve, mogoče bomo izvedeli kaj zanimivega in pomembnega. Zavedati se moramo tudi blagodejnega vpliva naše družbe na starejše. Včasih je zanje kot balzam za dušo, če jih poslušamo in jih opazimo. Da preženemo občutek samote, osamljenosti. Kot bi trenil bomo mi v njihovih vlogah in bomo želeli predati mlajšim svoje nore zgodbe, zanimivosti iz življenja, vpogled v naše vrednote, drobne modrosti in izkušnje. Upam samo, da bo naše najmlajše zanimalo življenje še koga drugega, poleg sebe. Da bo temu tako, smo jim lahko že zdaj v tem trenutku dober vzor.
Dajmo starejšim svoje mesto. Poklonimo jim čas in spoštovanje, ki si ga zaslužijo! Odprimo srca za njihovo ljubezen in modrost.
Tea iz Ranča Gaja
