“Za vse, kar narava zahteva od nas, je dovolj biti naraven. Razkošje je obrnilo hrbet naravi (…) in porinilo človeško inteligenco v razvoj slabosti. Najprej je začela koprneti po stvareh, ki so nenujne, nato po stvareh, ki so škodljive, na koncu pa je predala um telesu in mu zapovedala, naj bo najbolj zunanji suženj telesnih kapric in užitkov.”
Seneka, Pisma prijatelju Luciliju, 90. pismo
Zamislite si starša in otroka. Otrok, tako kot vsak otrok, prosi za stvari, ki si jih želi. “Hočem sladkarije! Hočem se igrati! Hočem gledati televizijo! Nočem vzeti zdravila! Nočem v šolo!” Kako naj se starš odzove na te zahteve? Ali bo otroku brezpogojno dal vse, česar si želi?
Ali pa naj bi starševstvo vključevalo miselni proces, notranje in zunanje premisleke, da bi ugotovili, katere od teh potreb so bistvene in koristne ter katere nebistvene ali še huje, škodljive? Tudi mi imamo v sebi starša in otroka. Um in telo. Tudi naše telo ima svoje želje in potrebe. Potrebuje hrano in počitek, želi udobja in uživanja, želi se izogniti bolečinam, se razmnoževati in preživeti. To so sicer upravičene potrebe, toda ali bi jih morali uresničevati brezpogojno in za vsako ceno?
Običajno je naš um kot starš, ki ne zna reči ne. Postane, kot pravi Seneka, nenehni suženj telesa, ki je nenehno zaposlen s pridobivanjem tistih stvari, ki jih želi telo, bodisi neposredno ali posredno. Toda kaj se zgodi, ko je um prepuščen samemu sebi in se loči od telesnih želja? Potem lahko um postane objektivni opazovalec, ki lahko da telesu tisto, kar potrebuje, kar pa ni nujno tisto, česar si želi.
Analogija starš-otrok ni popolna, ker telo nikoli ne bo zraslo in postalo um. Toda ko odnos med telesom in umom dozori, lahko telo postane nekaj tako pomembnega, kar bi v resnici moralo biti – glasnik, ubogljiv služabnik uma, sredstvo, ki lahko pomaga umu uresničitev svojih najvišjih idealov.
Avtor: Gilad Sommer
