Stereotipi, »večne« resnice in predsodki

OGLAS

Stereotipe definiramo kot popularno prepričanje ali predstavo o pripadnikih določenega naroda, skupine ljudi ali rase. Zanimivo je, da večina sociologov podpira stališče kategorizacije kot sprejemljivo, še več – kot nujno, kar je zame popoln nesmisel.

Sami dobro vemo, da gre za razlikovanje po osebi (če že gre za označevanje posameznikov), ne za posploševanje, ker takšno opredeljevanje je večinoma povsem napačno. V zgodovini se kot jara kače vleče sistem posploševanja v obliki stereotipov. Resnica leži v osebi, kot sem že dejal, predvsem pa v sprejemanju osebe kot osebe, in ne kot pripadnika neke skupine, naroda ali rase.

Stereotipom se najlaže izognemo, da zaupamo svojim izkustvom in smo jih tudi pripravljeni preizkusiti. Vsak odnos je določen izziv v življenju in tako moramo tudi gledati na ljudi, narode, rase in odnose z njimi. Verjamem v genetiko in dedovanje, vendar verjamem tudi v edinstvenost in posameznika kot človeško bitje, ne le kot del črede naroda. Izkušnje mi to potrjujejo in na podlagi njih tudi osebno zavračam stereotipski sistem.

OGLAS

Ko sprejmemo določeno postavko, potem gremo v odnose z obremenjevanjem, s pričakovanjem, odporom, mržnjo, veseljem, torej v določenem čustvenem stanju, ki pogojuje tudi naš bodoči odnos. S tem si kratimo svobodo osebne presoje po srcu, svojem umu, osiromašeni smo za lastno izkušnjo, ker je na podlagi pričakovanja niti nismo pripravljeni sprejeti. Sami moramo odločati o svojem doživljanju odnosov, ljudi, okolja.

Podobno svet obravnavajo tudi »večne« resnice in predsodki. Na podlagi teh marsikdaj ne pride do poštene ocene ali sodbe. Človek si niti ne vzame dovolj časa za potrebne informacije in izkušnje, da bi oblikoval lastno opredelitev. Zaradi raznih predsodkov in stereotipov je v zgodovini prihajalo do mnogih oblik in primerov diskriminacije, rasizma in nestrpnosti do posameznih ras, narodov in skupin ljudi.

Zavedati se moramo, da so predsodki in stereotipi posledica strahu, ne pa resnične izkušnje, vsaj v veliko primerih je tako. Na podlagi kolektivnega strahu je bilo storjenega mnogo zla na zemlji. Vzemimo si svojo izkušnjo in po lastnem srcu, vesti in umu izoblikujmo mnenje o človeku ali skupini ljudi. To spada med naše temeljne pravice, in če smo tega prikrajšani, smo po lastni volji ali pa iz – strahu. In strah ni ravno kvalitetno ali pozitivno čustvo, ki izgrajuje, temveč je destruktivno in negativno čustveno stanje. Iščimo resnico v sebi.

Povzeto iz knjige Pot k svetlobi – Evolucija duše skozi življenje.