Strah – Človek pritegne to, česar se boji

Strah običajno občutimo v predelu pleksusa, tam so skriti vsi naši mali strahovi – strah pred neuspehom, pred napakami, pred zavrnitvijo, da nas ljudje ne bi marali, pred kritiko, pred odgovornostjo, pred prihodnostjo, da ne izpademo slabi, pred izražanjem čustev…

Strah se lahko kaže in odraža kot želja po vladanju nad drugimi ali želja po slavi, kot egoizem, jeza, sovraštvo, agresija, pohlep po hrani in pitju… Strah povzroča, da se zatekamo k lažem in smo v dvomih, žene nas, da marsikdaj počnemo tisto, česar sicer ne bi. Tako se zgodi, da delamo proti svoji volji. Iz strahu prevečkrat počnemo stvari za druge, ne pa zase. Le koristilo nam bo, če nas bo nehalo skrbeti, kaj drugi mislijo o nas. Ko delamo za druge, pogosto tega ne počnemo iz ljubezni, temveč iz strahu. Kako se to kaže? Tudi tako, da nas skrbi, kaj bodo porekli ljudje.

Česa pa se pravzaprav najbolj bojimo? Ne smrti, kot bi marsikdo pomislil, pač pa nas je večinoma najbolj strah življenjskega tveganja. Torej tega, da bi bili res živi, da bi izražali to, kar v resnici smo. Biti to, kar smo, je potemtakem najgloblji strah, kar ga človek pozna. Naučili smo se namreč živeti tako, da ustrezamo pričakovanjem in zahtevam drugih, njihovim pogledom. Kako to? Strah nas je, da ne bi bili sprejeti in za druge ne dovolj dobri, če bi bili to, kar v resnici smo. In prav ta strah nam onemogoča, da se spoznamo takšne, kakršni zares smo.

OGLAS

A ko odrastemo, niti sami zase nismo več dovolj dobri, saj nismo v skladu s svojo predstavo o popolnosti. Ne moremo si odpustiti, da nismo to, kar bi radi bili in za kar mislimo, da bi morali biti. Ne moramo si odpustiti, da nismo popolni, popolni po programu, ki smo si ga začrtali sami na svoji življenjski poti.

Če ne poslušamo sebe, začnemo dvomiti v pravilnost svojega vzgiba in začnemo poslušati strah. Ko pa strah znamo prepoznati ta nima več moči, da bi nas prestrašil. Takrat spoznamo, da je strah nemočen.

Strah ima, podobno kot misel, beseda, dejanje, magnetno moč. Človek pritegne to, česar se boji, o čemer razmišlja in kar ubeseduje. Strah morebiti temelji na preteklih neuspehih, skrbeh, trpljenju, razočaranjih in sporih, ki jih boječi še ni premagal ali jih svojemu bližnjemu še ni odpustil. Boječega je strah, da bi se enako ali podobno spet ponovilo. Strah pravzaprav izvira iz miselnega kompleksa.

• Kdo se pravzaprav boji? Po navadi je to naš razum in ne srce.
• Kaj storiti, ko nas je strah? Ozrimo se vase in ga prepoznajmo.
• Kako? Priznajmo si, da živimo v svetu, prežetim s strahom. Nato strah preprosto predajmo »višjemu«, naj odide.

Nehajmo premagovati strah, nehajmo se upirati in ne iščimo izgovorov, ne dvomimo vase in v naše notranje vodstvo. Ne trudimo se osvoboditi pred strahom in se ga otresti, kajti tako se še bolj fokusiramo nanj. Če ga po vsej sili hočemo premagati, ga ustvarjamo še več – enako namreč privlači enako.

Strah je čustvo. Sprejmimo to čustvo, objemimo ga in le opazujmo. Ta se bo začel postopno topiti in se transformirati v drugo energijo. Spoprijateljimo se s svojo senco, zahvalimo se ji za poduk. Ko torej pride strah, ga sprejmimo, ne tecimo stran; morda pa nam prinaša kakšno pomembno sporočilo?

Osho pravi, da se življenje začne, ko se strah konča.

Strah je pravzaprav odsotnost ljubezni. Jeza in strah sta največja povzročitelja bolezni. Napolnimo se z ljubeznijo in strah se bo spremenil, ker so vibracije ljubezni močnejše. Več kot je ljubezni v našem življenju, manj je strahu. Naš poglavitni cilj naj bo ljubezen.

Sledimo ljubezni, ki jo prav vsi nosimo v sebi.

Petra Nartnik, https://petranartnik.com