Lahko je v ozadju ali pa močno v ospredju in nas preganja v vseh pogledih. Bojimo se razočaranja, neuspeha, bolezni, smrti, revščine – in več ko imamo, bolj se bojimo, da bi to izgubili. Če pa se v mislih samo zatečemo h Krišni, prelepemu pastirčku, ki nas vabi v kraljestvo ljubezni nad tem minljivim svetom, postanemo neustrašni.
Ko vzljubimo Boga in spoznamo njegovo lepoto, povsod vidimo njegovo čudovito, ljubečo roko.
Srce nam ne otrdi, ampak postanemo zelo mehkosrčni, pa naj gre za telo, um ali dušo. Tako lahko v najvišjem smislu služimo ljudem. Ne pomagamo jim le, da trpljenje odpravijo na telesni in duševni ravni, temveč da se ga za vedno rešijo, tako da lahko skozi objektiv resnice vidijo, da je duša večna in da je nič ne more uničiti.
Celo v tem svetu, kjer na vsakem koraku preži nevarnost, je v naši naravi, da najdemo popolno zavetje in srečo v tem, da se spominjamo Krišne. V tej dobi kali* se lahko s petjem svetih imen vsi brez izjeme povežemo z njim. Krišna se ne razlikuje od svojega imena in nam v njem daje popolno ljubezen in zavetje. Če ljubimo Boga, razumemo, da nas celo strah spodbuja k temu, da ljubimo in pomagamo drugim ljubiti.
*Železna doba prepirov in hinavstva, ki je v Vedah opisana kot zadnja v ciklu štirih dob vesolja. Začela se je pred 5.000 leti in skupaj traja 432.000 let. V tej dobi ima večina ljudi zelo nizko duhovno zavest.
