Zakaj ti fizična travma zabriše meje med resničnostjo in fantazijo?
Svet na glavi
Mogoče si doživel poškodbo, zaradi katere si za krajši čas izgubil zavest. Lahko, da si padel v komo. V obeh primerih gre za fizično travmo. Mogoče imaš občutek, da se ti sedaj dogajajo neobičajne stvari… recimo, da po nesreči težko presodiš, kaj je res in kaj ne.. non stop begaš med realnostjo in domišljijo… niti ne veš, česa bi se oprijel.. v kaj bi verjel… mogoče se pogosto sprašuješ, ali so se stvari dejansko zgodile ali gre bolj za tvojo fantazijo?! Mogoče imaš po travmatskem šoku omejeno presojo in so ti občutki en velik vprašaj. Kot bi svojo glavo dal v pralni stroj – ne razumeš nič, ne znaš brati čustev, ne prihajaš do AHA momentov, ne razumeš namigov… Mogoče nikoli ne veš, ali pravilno razumeš neverbalno komunikacijo… lahko da se na koncu celo sam odločiš, da če že ne moreš preceniti kaj je res in kaj ne, da boš namerno verjel v fantazijo. Travma je torej zadnja stvar, ki bi si jo nekdo želel. Ampak vsak, ki jo dobi, si mora življenje osmisliti na novo.
Pridobljena možganska poškodba
Pridobljena možganska poškodba je poškodba možganov, ki ni dedna ali prirojena. Gre za okvaro, ki se je zgodila po rojstvu, kar pomeni, da poškodbo pridobiš kasneje v življenju. Neka zunanja sila – padec, udarec, kakršnakoli nesreča – avtomobilska, padec v prepad, športna poškodba, pretep… Tvoji možgani v tistem trenutku utrpijo spremenjeno zavest, ki je lahko blaga izguba orientacije, momentalna izguba spomina, lahko pa padeš tudi v komo. Ker so možgani izredno delikatna zadeva, istočasno pa tudi kontrolno središče telesa, je tvoj svet kar naenkrat obrnjen na glavo. Fizična travma vpliva na to, kako se gibaš, kakšne imaš občutke in misli, kakšna je tvoja telesna koordinacija, kakšne fizične reakcije imaš in kako se odzivaš na okolico. Velike večine akcij se niti ne zavedaš, to pa zato, ker je večina tvojih dejanj nezavedna – niti ne veš, da jih počneš. Glava je že sama po sebi misteriozen koncept, zdej pa temu dodaj še pridobljeno možgansko poškodbo.
Trajno-spremenjeno stanje zavesti
Vsak, ki jo je doživel ve, da ko možgani enkrat doživijo šok, ima to za posledico trajno spremenjeno stanje zavesti. Stvari, ki so bile prej resnične, sedaj niso. Do tega, kar pa je res, pa ostajaš večno skeptičen. Mogoče te je ta spremenila celostno. Mogoče sedaj vidiš nianse v spremembi karakterja, sigurno pa vidijo drugi, da se sedaj drugače obnašaš. Po vsej verjetnosti ti sam nimaš uvida vase. Mogoče si postal kronično nepotrpežljiv. Sedaj si brez kakršnegakoli besednega filtra. Vsem poveš vse v obraz. Na koncu pa si še ponosen nase. Lahko, da postaneš neprilagodljiv, nezmožen poslušanja. Mogoče si bil prej miroljuben, sedaj pa si agresiven. Mogoče ti je svet sedaj ena velika uganka, in to te lahko noro jezi. Božja jeza te lahko popade brez pravega razloga. Domači imajo lahko občutek, da te ne poznajo več, da sam sebi nisi podoben. Probleme imaš lahko tudi s svojimi čustvi in reakcijami nanje. Mogoče se sedaj smejiš stvarem, ki so smešne samo tebi. Stvari, ki jih ljudje običajno jemljejo resno, tebi očitno to niso. Tragične stvari so tebi lahko komične. Lahko, da postaneš kralj črnega humorja.
Ti nisi več ti
Zna biti, da sedaj spremenjeno funkcioniraš na vseh področjih. Način, kako dojemaš svet okoli sebe, in kako vidiš samega sebe, od tistega trenutka naprej nikoli ni več isti. Mogoče ti je sprememba v možganih na glavo obrnila vse, kar si poznal in sedaj moraš začeti znova. V primeru, da padeš v komo, ti to še dodatno oteži življenje. In dalj časa kot traja koma, dalj časa tudi potrebuješ, da se ponovno postaviš na noge. Lahko, da sedaj potrebuješ pomoč – pomoč pri hoji, pomoč pri oblačenju, pomoč pri hranjenju, pri pisanju, pri izražanju. FT te dobesedno resetira. Izbriše ti prejšnje nastavitve in naloži nov program.
En izziv za drugim
Ko enkrat prebrodiš osnovne fizične težave, pa te sedaj čakajo novi izzivi. Pod pogojem, da imaš to srečo, da se ponovno postaviš na svoje noge. Mogoče imaš občutek, da se moraš boriti za stvari, ki so tvojim vrstnikom samoumevne. Boriti pomeni intenzivno se naprezati, da stvari razumeš in jih osvojiš. Mogoče imaš kognitivne izzive, povezane s spominom in razumevanjem informacij, lahko pa tudi fizične – mogoče mešaš levo in desno stran, nimaš prostorske predstave. Po cesti, po kateri si se vozil že 100 krat, še vedno ne veš točno, kateri ulica je naslednja. Mogoče zato ugotoviš, da je način za okrevanje v repeticiji. Da si stvari zapomniš, jih začneš prekomerno ponavljati, pogosto se moraš opominjati na stvari, ki želiš, da se usedejo vate, kar lahko vodi v miselno utrujenost.
Fizično okrevanje in čustveni kolaps
Medtem, ko na eni strani fizično in umsko okrevaš, pa se ti na čustveni ravni dogaja čisto nekaj drugega. Mogoče imaš občutek, kot da nisi kos socialnim situacijam. Da se čustveno podiraš. Ko si v družbi, se ti dogaja čustveni domino efekt. S tem, ko se ti podre prva domina, jim sledijo tudi vse ostale. Mogoče v družbi postaneš izredno nesproščen, odnosi se ti lahko zdijo izredno naporni… kar te vodi k mišljenju, da so odnosi nepotrebna stvar in da se je ljudem bolje izogniti. Namerno izogibanje ljudem pa te zopet vodi v nov problem. Vse, česar se namerno izogibaš, podzavestno dojemaš kot psihološko grožnjo. V tem paketu lahko pokasiraš tudi fobofobijo – strah brez racionalnega in utemeljenega razloga. Postaneš anksiozen. Ker se ne socializiraš, postaneš retorično neroden, pretirano pazljiv in selektiven z besedami – kaj rečeš in kaj ne. Kaj torej lahko sploh narediš po fizični travmi, da samemu sebi pomagaš?
Življenje po fizični travmi
Če si jo odnesel z minimalnimi mentalnimi posledicami in ostal fizično zdrav, in je verjetnost, da nadaljuješ svoje življenje samostojno, si v resnici lahko zelo srečen. Marsikomu ne znese. Ampak ti si očitno rojen pod srečno zvezdo, če vzameš v obzir, da bi se stvari lahko končale precej slabše. Še posebej, ko si mlajši, lahko živiš precej neobremenjeno – skoraj tako kot da se ni ni nič zgodilo. Ni nujno, da ti nad glavo non stop visi zavedanje, da si osamljen primer v vesolju. Mogoče s tem čisto v redu živiš, sploh če je od travme minilo že dalj časa, niti ne pomisliš več, da ima ta kakršenkoli vpliv nate. Kar je po svoje super oz. najboljše, kar lahko narediš zase. Da mogoče kasneje, ko popolnoma okrevaš, lahko živiš tako kot da se ne bi nikoli nič zgodilo.
Travma kot prijateljica
Mogoče zato danes svojo fizično travmo vidiš kot svojo prijateljico. Čeprav je ta na eni točki bistveno zaznamovala tvoje življenje. Seveda veš, kje si bil in kako si se takrat počutil, vendar si mogoče sedaj namerno ne dopustiš, da bi bila tvoja sedanjost prežeta s tvojo preteklostjo. Lahko, da si spomin in misel na dogodek za večno pustil v tistem času. Mogoče na svoj travmatični dogodek niti ne gledaš kot na nekaj nesrečnega. Kot nekaj prekletega – nekaj, kar bi bilo bolje, če se nikoli ne bi zgodilo. Mogoče dogodka ne obžaluješ. Ne obtožuješ okoliščin ali ljudi. Niti ne obtožuješ ali kriviš samega sebe. Ampak to ne pomeni, da se na vsake toliko časa ne zaveš, da tvoja glava mogoče sedaj deluje drugače kot prej. Zanimivo je tudi to, da nikoli ne boš vedel, kakšna bi bila tvoja glava, če do travme nikoli ne bi prišlo. Svet namreč od tistega trenutka naprej vedno dojemaš na spremenjen način. To pa zato, ker ti fizična travma zabriše meje med resničnostjo in fantazijo.
