STRELAvPOČUTJU #15 – Disociacija je smrt

Zakaj je disociacija lahko super rešitev za počasno smrt?

Obstajanje namesto življenja

Mogoče zato, ker v resnici ne živiš. Samo dihaš. Obstajaš. Temu se reče obstajanje, ne življenje. Uradno sicer nisi razglašen za mrtvo osebo, vendar tudi nisi živ. Mogoče sploh ne veš, da ne živiš. Mogoče si prepričan, da se pač razlikuješ od ljudi in da si samo malo drugačen. Čustva so tebi brezveze, totalna izguba časa. Rajši nosiš črno, med tem ko je popularna bela. Imaš se za svetlo izjemo človeštva. To, da izstopaš s pomanjkanjem čustvenega kompasa, se ti mogoče zdi izjemno in celo v ponos. Medtem, ko se drugi okoli tebe zdijo prekomerno občutljivi, se ti s svojo neobčutljivostjo ne daš premakniti niti za cm. Medtem, ko se drugi žalostijo, je tvoje počutje nevtralno. Medtem, ko se drugi veselijo, je tvoj obraz zopet brezizrazen in rahlo vzvišen. Ti pač ne izražaš nobenega čustva. V tebi je čustvena ravnina.

Kamen namesto srca

Občutek, če mu lahko sploh rečemo občutek, je tak kot da imaš kamen namesto srca. Če se ti dogaja, da se ne moreš povezati s svojimi čustvi, če se ta ne premaknejo ne v plus ne v minus, potem gre mogoče za čustveno otopelost. Občutek popolne praznine. Čustva na pokopališču. Ker si se od njih odmaknil, ta sedaj ne najdejo več poti nazaj k tvojemu srcu. Če si v mladosti doživel kakršnokoli travmo, potlej mogoče nikoli več nočeš podoživeti občutkov, ki bodo tako ekstremno-slabi kot takrat. Iz varnostnih razlogov se sedaj preventivno umikaš iz vseh situacij, še posebej pa iz tistih, ki bi lahko izzvale podobne neprijetne občutke. Tvoja zavest se umakne iz resničnosti tako, da vzpostavi distanco do same izkušnje. Mentalni odklop, kjer nisi povezan ne s svetom, ne z ljudmi okoli sebe in posledično ne s samim seboj. Rajši živiš v fantazijskem svetu kot da bi goli resnici pogledal v oči. Pravila lahko veljajo za cel svet, samo zate ne. In ker se jih nimaš namena podrediti, si prepričan, da se te v resnici ne tičejo.

Darilo in prekletstvo

Disociacija oz. čustvena odmaknjenost je lahko darilo in prekletstvo istočasno. Medtem, ko te mentalni umik varuje pred čustveno katastrofo, ti praznina na drugi strani naredi življenje votlo in brez kakršnegakoli sijaja. Zdi se, da je vse brezpomensko, brezciljno in tvoje življenje praktično zapravljeno. In to, da nisi sposoben čutiti praktično ničesar, se ti na koncu zdi še veliko hujše od dejanskih negativnih čustev, ki pridejo od časa do časa. Mogoče te čustva sicer obiščejo, ampak ker jih ne priznavaš, jih tudi zelo hitro odpišeš. Ne želiš jih potrditi. S tem pa zanikaš najbolj osnovni in očitni del samega sebe. Ne želiš si biti človek. Disociacija je lahko angel v štartu in nato hudič do konca življenja. Ker ne veš kako ravnati s čustvi, si na eni strani čustveno odklonski, na drugi strani pa stvari izkrivljaš. Sklep je, da si do negativnih čustev gluh in ignorantski, do pozitivnih pa vzvišen.

Čustveno zavarovanje

Mogoče dejanska čustva niti niso problem. Mogoče je problem v nesposobnosti se spoprijeti z bolečimi čustvi. Da imajo prste vmes tvoji obrambni mehanizmi. Da samega sebe zavaruješ pred bolečino in čustveno katastrofo, ki sledi tej bolečini, okoli sebe gradiš trdnjave in zidove, ki jih nihče ne more prestopiti. Niti ti sam ne. Takrat se odklopiš od sveta in istočasno od sebe. Sprva to delaš, da sploh lahko preživiš – gre za preživetveno strategijo. Ta ti je mogoče davno nekoč rešila kožo, sedaj pa jo uporabljaš, ker si se je navadil. Mogoče niti ne veš, da si razvil vzorec. Ker si stvar religiozno ponavljal, je postala navada. Sedaj se braniš z vsemi štirimi tudi v situacijah, ko ni nobene realne grožnje in potrebe za to. Tvoji čustveni varnostniki ti sedaj delajo škodo. Mogoče si potlačil travmatično izkušnjo in od tistega trenutka se pretvarjaš kot da ta ne obstaja. Naj se zgodi karkoli, po svoji podzavesti sedaj ne brskaš… to so vrata, ki ji preprosto ne odpiraš. Nekaj, s čimer se ne moreš soočiti in sprijazniti, potlačiš globoko vase in se ne dotikaš. Ampak travma, ki jo ne nasloviš, je še vedno travma – potlačena travma.

Potlačena travma

Ker pa se zavestno nočeš priklapljati na okolico, sčasoma prideš do točke, ko se niti ne moreš več. Ker se ne znaš. Pride moment, ko se ne zmoreš več poistovetiti in razumeti sporočil iz okolja. Čustveno zaprt za zunanje vplive ne vidiš nič, ne čutiš nič, nič se ti ne zgodi… Če bi se samo malo odprl, vprašanje, kaj bi se potlej zgodilo?! Mogoče bi kar naenkrat ugotovil, da nimaš ničesar pod kontrolo. Da je svet totalno nepredvidljiv. In da si veliko bolj ranljiv kot trenutno misliš, da si.

Zaščita pred svetom

Čisto mogoče, da ti disociacija zagotavlja zaščito pred svetom. Mogoče lebdiš v nekem svojem imaginarnem balončku, kjer je vse super in brezskrbno, kjer si sam s sabo popolnoma v redu, in kjer si popolnoma odrezan od realnega sveta. In vsakič, ko ti svet potrka na vrata, postaneš najprej izjemno nejevoljen, nato iritiran in na koncu agresiven. Karkoli ali kogarkoli vedno znova postaviš pred vrata, in to še preden bi sploh lahko izvedel, s kakšnim sporočilom je prišel. Odločiš se, da ti ni mar. Ne želiš se niti poglabljati, da bi lahko razumel stvari – tudi te šanse si ne daš. Zato še naprej ostajaš prekomerno varovan. Tvoja ideja o pazljivosti pred potencialnimi bolečinami je izredno močna, pa čeprav mogoče sploh ne gre za realno grožnjo. Ta obstaja samo v tvoji glavi. Včasih deluje, kot da te je strah svoje lastne sence. Strah te je strahu samega.

Strah pred strahom

Mogoče je razlog za ta neracionalen strah v tem, da človeški možgani ne razlikujejo med realno in namišljeno grožnjo. Vse dojemajo enako – nevarnost je pač nevarnost. In v tvoji glavi je vse resnično. Ko si nekaj umišljaš, glava to sprejme za realnost. Um sklepa, da če o nečem razmišljaš, da že mora biti resnično. Zdi se, da namišljeni strahovi, skrbi in dvomi brez realne podlage za um spadajo v isti koš kot konkretne misli, strategije in plani.

Trajno stanje brezčutnosti

Za odklop od realnosti sicer ni vedno nujno, da mora biti ekstremen. Delno se odklopiš vedno, ko se zamotiš z neko bolj prijetno mislijo ali dejavnostjo – kot je recimo skrolanje po socialnih omrežjih. Ko se umakneš, lahko mine več ur skupaj, preden se resnično zaveš, da si se odklopil. Ni nujno, da gre za resne odklone od »norme«. Ampak če malo pomisliš – kaj imaš, če nisi povezan s samim seboj? Če si samovoljno odrezan od zunanjega sveta, če nisi sposobni ničesar čutiti? Kakšno vrednost imajo stvari, če jih ne moreš povezati ne z dobrimi, ne s slabimi občutki? Mogoče niti ne veš, da zanikaš to, kar te dela človeka. Konec koncev ti čustva osmišljajo življenje, služijo ti kot notranji kompas. Življenje brez kompasa pa je labirint. In točno to ti naredi disociacija –  pahne te v trajno stanje brezčutnosti. Razčloveči te. In še v tistih redkih momentih, ko čutiš občutke, jim ne verjameš. Ker ne veš, ali je občutek resničen, posledično ne veš, kaj delati s tem občutkom. In točno zato je disociacija lahko super rešitev za počasno smrt.