Zakaj je vse o čemer nočeš govoriti, točno to, kar moraš govoriti?
Stvari, ki jih ne deliš
Mogoče so ti v življenju najbolj pomembne stvari, ki jih z ljudmi ne deliš. Večino časa pa se pogovarjaš o stvareh, ki te sploh ne zanimajo. Svoje interesne dragulje skrivaš v kletnih prostorih svoje duše. Nekje v zaprašenih škatlah se nahajajo stvari, ki si jih v preteklosti shranil. Veš, da so škatle tam, ampak po vseh teh letih jih mogoče nimaš nobenega namena odpirati. Mogoče, da gre za stvari, na katere nisi najbolj ponosen. Zato jih ne želiš ponovno podoživljati, čeprav se mogoče vmes najdejo tudi prijetni spomini. Tisti, ki so nate naredili močan vtis, da se jih še vedno spomniš kot da bi bilo včeraj. Mogoče si oseba, ki je zavestno osredotočena na sedanjost. Pač nisi nostalgičen. Ne želiš se preveč valjati ne v mlakuži preteklosti, ne lebdeti v oblakih prihodnosti. Kar je bilo, je bilo. In kar bo, bo. Trenutno si tu in to je vse, kar te zanima.
Spomin brez čustvene nalepke
Mogoče tudi, da so imele te stvari nate nekoč velik vpliv, sedaj pa je vse zapisano zgolj kot spomin brez čustvene nalepke. Mogoče tudi, da si šel že mnogokrat skozi temne hodnike. Na tej točki niti več ne šteje, ali so umazani, ali čisti, ali sploh še obstajajo, kdo hodi po njih. Občutek imaš, da ker ti sam ne hodiš več, da se te na nek način več ne tičejo. Kot da niso več tvoji. Odrekel si se jim. Prepisal lastništvo na nekoga drugega. Da življenje, ki ga živiš sedaj, nima čisto nobene povezave z življenjem, ki si ga živel takrat.
Ista struga, druga voda
To vsekakor zveni kot zanimiva miselna interpretacija. Lahko drži, lahko da ne drži. Ampak, ali je možno, da je struga podzavesti ista, samo voda je druga? Da po isti strugi sedaj teče zgolj druga voda? Da tudi če je voda časa mogoče odnesla večino umazanije, voda še vedno teče po isti strugi. Ali je možno, da je vse, kar se je nekoč zgodilo, nekje v tebi še vedno zapisano? Da ni preprosto izpuhtelo v zrak. Mogoče so stvari nate naredile izredno močan čustveni vtis. Mogoče se to sedaj še vedno kaže v tem, kako razmišljaš in živiš življenje. Čeprav se ti zdi, da si mogoče danes druga oseba. Da si svoje življenje obrnil za 180 stopinj. Kot da gre za predmete tvojih prejšnjih življenj, ne tega, ki ga živiš trenutno. Mogoče te tista čustva od časa do časa še vedno kdaj obiščejo. In čeprav so ta izgubila na svoji intenzivnosti, še vedno točno veš, kaj so ti pomenila in kako so vplivala na tvoj razvoj skozi leta. To je in vedno bo del tebe. Gre namreč za škatle, ki jih hraniš v skladišču svoje podzavesti.
Ledena gora pod gladino
Ne samo, da je podzavest del tebe. Je največji del tebe. Tisti del ledene gore, ki je pod gladino. Skriti del, ki ga ne vidiš. In ta je veliko večji del kot tisti, ki štrli iz vode. Če je vidni del gore zavest, je nevidni podzavest. Zato se zdi, da podzavest daje tvoji osebnosti in karakterju največjo težo. Ali ima torej podzavest v rokah glino tvojega življenja? Ali podzavest vpliva in vodi to, kako se obnašaš, razmišljaš, kaj delaš… do tega, kaj si izbereš za življenjsko poslanstvo. Zna biti, da ima veliko več prstov pri skulpturi tvojega življenja kot se mogoče zdi na prvi pogled.
Podzavest te drži v šahu
Mogoče imaš občutek, da ti sam vodiš svoje življenje – preko svoje svobodne volje. Da je zavest tista, ki je glavna in drži vajeti tvojega življenja v rokah. Ampak mogoče ima podzavest prav tako neverjetno moč, na čisto drugi ravni – podobno kot narava sama. Če prostor in vreme omogočata optimalne pogoje za rast, gozdovi uspevajo in rastline rastejo. Dobijo najlepše oblike in barve na svetu. Če pa se narava razbesni, pa se lahko obrne sama proti sebi. Takrat podira zgradbe in uničuje življenja ljudi. Takrat postane očitno, da je moč narave neprimerno nad močjo človeka. To je še posebej očitno, ko pride do požarov in poplav. Fizično namreč ne moreš narediti nič, saj te moč narave z lahkoto nadvlada. Lahko si samo neverjetno hvaležen, če se ti naravne katastrofe ne dogajajo direktno na tvojem pragu. Mogoče tudi podzavest drži roko nad zavestjo. Da je podzavest tista, ki človeka drži v šahu.
Močnejše od volje
Podzavest tako spominja na starša, zavest pa na malega otroka. Mogoče ugotoviš, kako malo kontrole imaš v resnici nad svojim življenjem. Mogoče te včasih obišče občutek, ko si nesproščen brez pravega razloga. Ne znaš niti povedati, zakaj je temu tako. Na obzorju ni niti enega faktorja, ki bi lahko vplival na to, da si v tistem trenutku nemiren in zaskrbljen. Mogoče se ti to dogaja, ko si v družbi. Ko se trudiš biti prisoten in priseben, ampak namesto, da bi sledil pogovoru z ljudmi, si nekje v oblakih in ne najdeš poti nazaj na zemljo. In čeprav se zavestno trudiš prizemljiti, je nekaj v zakulisju očitno precej močnejše od tvoje volje. Kot da nimaš dovolj moči, da bi spremenil svoje stanje v tistem trenutku.
Bolečina za zaveso
Ali je mogoče, da je v ozadju tvoja bolečina? Da je tvoja bolečina v resnici najbolj vredna stvar na svetu? Mogoče je vse, kar pred svetom skrivaš, prikrito čarobno in tvoje zlato. Verjetno skrivaš stvari z nekim točno določenim namenom – ker sicer bi o njih govoril. Mogoče si prišel do zaključka, da je bolje, če ostanejo ovite v plašč skrivnosti. Lahko, da imaš v ozadju najboljše namene, saj si želiš pomagati. Ampak nasprotno s tvojimi prizadevanji, pa na dan vedno prihaja to, kar skrivaš z vsemi štirimi.
Zaigrana odprtost
Mogoče skrivaš svoje nelagodje pred ljudmi s tem, da se delaš, da si odprt. Svoje nelagodje hočeš povoziti z zaigrano ekstrovertnostjo. Ampak ker to nisi ti, se kar naenkrat brez razloga in brez pozdrava odstraniš iz socialne situacije. Postane očitno, da s tabo nekaj ni v redu. Mogoče tvoje skrivnosti želijo na plan, želijo se izpostaviti. Želijo dobiti svoj glas – od tebe, saj si ti njihov glas. Želijo se izraziti skozi tebe. Ti jim pa tega ne dovoliš. Držiš jih v ujetništvu in maskiraš na 100 in 1 način. Deluješ kot strog gospodar, ki pri svojih načelih ne odstopa niti za milimeter. Ali je mogoče, da zaviraš ravno to, kar se mora zgoditi?!
Večno problematičen del tebe
Mogoče misliš, da se določene stvari v življenju nikoli ne smejo zgoditi. Sicer bo to tvoj veliki konec. Največja katastrofa tvojega življenje in tvoj ultimativni propad, če kdaj pride ven. Ampak, kaj pa, če je vse, kar odklanjaš, točno to, kar je potrebno osvetliti? Da to, česar ne nasloviš, ostaja nepredelano. Da tisti del sebe, ki ga ne priznavaš, ostaja večno problematičen. Mogoče ti to, kar te ne zdravi oz. ti pomaga, zavira oz. ti škodi. Mogoče, da zaviraš proces zdravljenja. S tem, ko deluješ proti naravnemu toku. V navzkrižju si s tem, kar je naravno, in kar se mora zgoditi. Mogoče sčasoma ugotoviš, da te vse o čemer ne govoriš, vedno bolj notranje bremeni. Da te najbolj zavira to, česar ne poveš. Ko si pretirano fokusiran na to, da tvoje skrivnosti nihče ne bi opazil, porabljaš glavnino svoje energije samo za skrivalnice. Svojo pravo vsebino pa nadomeščaš s prirejenimi resnicami in lažmi. Mogoče tako močno skrivaš svojo pravo naravo, da bolj kot človek izpadeš kot nek filmski junak. Grandiozno in supermanovsko. Mogoče, da problem ni vsebina tvojih misli in čustev, ki ji držiš zase, ampak zgolj dejstvo, da vse to čuvaš za svojo osebno ograjo. Mogoče se niti ne zavedaš, da bi te to, kar bi delil, osvobodilo. Če bi si samo dal šanso, da poveš, bi vse ujeto mogoče našlo pot ven iz tebe. In točno zato je vse, o čemer nočeš govoriti, točno to, kar moraš govoriti.
