Zakaj ne verjameš, da te ljudje lahko sprejmejo točno takega kot si?
Nisi dovolj
Mogoče se ti zdi, da nisi dovolj. Da se ne sprejemaš takega kot si. Da si samemu sebi tujec. Mogoče si se od nekdaj videl drugače. Sedaj pa si pristal nekje, kjer nisi ne to, kar si želel biti, niti ne delaš ničesar, kar bi ti bilo lahko v ponos. Mogoče verjameš, da bi lahko bil več, naredil več, ustvaril več. Bremeni te misel, da imaš na voljo ves svoj potencial, s katerim ne delaš nič. Mečeš ga skozi okno. Skrivaš se za stvarmi, ki ti v resnici sploh niso pomembne. Tiste, ki pa so ti, pa ti ležijo na dežju.
Zlagana maska
Mogoče pred ljudmi igraš vlogo, ki je totalno narejena. Ko prideš domov in zapreš vrata pa komaj čakaš, da odvržeš to svojo zlagano masko. Sam sebi se zdiš prevarant. Mogoče si tako odtujen od svojega bistva, da se niti ne prepoznaš več. Zna biti, da si se na poti, za katero si mislil, da veš kam gre, izgubil. Navadil si se, da vedno plešeš tako kot okolica žvižga. Mogoče misliš, da moraš nekam pasati za vsako ceno. Da je to bistvo tvojega obstoja. Mogoče si prišel do spoznanja, da praktično nimaš svoje lastne volje. Prepričan si, da moraš vedno ustrezati pričakovanjem drugih. Da moraš ustrezati normativom okolice in se dokazovati drugim. Pa ne zato, ker bi to počel prostovoljno iz osebnih razlogov.
Skrivanje svoje pristnosti
Zna biti, da je v igri nekaj drugega – skrivanje svoje pristnosti. Pred svetom skrivaš svoj pravi jaz, svoj resnični obraz. Misliš, da je najbolj pomembno, da se z ljudmi zliješ. Prioriteta št. 1. Mogoče želiš ugajati in služiti drugim. Nerad kontriraš ljudem. Rajši kimaš kot pa povzročaš valove. Rajši se prilagodiš. Vidiš se kot ugajalec. Ne želiš izstopati z mišljenjem, s katerim se mogoče nihče okoli tebe ne bi strinjal. Niti ne želiš tvegati.
Volk z masko ovce
Z vsem tem ne bi bilo nič narobe, če bi ti sam bil taka oseba. Problem je samo, če je to tvoja igra. Ker, če je igra, potlej je samo vprašanje časa, kdaj se boš zaklal. V resnici si zapičiš nož v hrbet kadarkoli zatajiš samega sebe in svojo resnico. Mogoče se tega še predobro zavedaš. Umetna fasada zato, da bi bil všečen, priljubljen, lojalen ali popularen, ti bo prej ali slej v breme. Težko se je namreč v nedogled pretvarjati, da si ovca, če si v resnici volk.
Strah pred kritiko
Če je tvoja maska skregana s tvojim pravim jazom, boš zlagano igro vedno težje igral prepričljivo. Mogoče te je zato na smrt strah pokazati svoj pristen obraz. Kaj bodo pa drugi rekli? Kaj pa, če jim tvoj pravi jaz ne bo tako zelo všeč? Kaj, če ti vsi prijatelji obrnejo hrbet? A želiš tvegati kaj takega? Zakaj bi tvegal in izgubil podporo ljudi okoli sebe?! Ali si dovolj karakter, da lahko sprejmeš tudi družbeno zavrnitev? Pristen obraz te marsikdaj in marsikje lahko pusti na cedilu. Pogosto te lahko spravi v težave in dobesedno odbije od ljudi. Mogoče zato ostajaš razpet med dvema bregovoma. Držiš se pa na tisti strani, ki voda nikoli ne zalije kopnega.
Misli za zaprtimi vrati
Če se v družbi ne bi tako zelo pretvarjal, bi mogoče tudi lažje skomuniciral svoje avtentične misli – tudi tiste, ki ti niso v ponos. Tiste, ki jih vedno držiš samo zase. Tiste, ki jih razmišljaš za zaprtimi vrati. Tiste, o katerih nikoli nikomur ne razlagaš. Razmišljaš, da če bi jih razlagal, bi si s tem mogoče naredil zelo slabo uslugo. Ampak, a bi si jo res? Vprašanje, če bi te kdo resnično razumel. Če bi stvari komuniciral naglas in avtentično, vprašanje kaj bi se zgodilo. Mogoče imaš občutek, da bi te ljudje preprosto odrezali. Zato greš rajši na ziher. Greš samo tako daleč, da poveš stvari med vrsticami, svoje sporočilo pa narediš neprepoznavno in neočitno. Drugič vse skupaj zavijaš v šalo. Tvoje misli in občutki pa še naprej ostajajo v kleti.
S svetom v laseh
Mogoče imaš svetovne nazore in poglede na svet, ki so skregani s splošno uveljavljenimi vrednotami. Mogoče si v konfliktu z družbenimi normami. Mogoče so problem tudi tvoje navade. Lahko, da na skrivaj delaš nekaj, kar obsojaš. Mogoče si ujet v vzorce obnašanja, za katere si prepričan, da so neprimerni ali sporni. Mogoče imaš neke čudne fetiše. Na koncu prideš do sklepa, da so tvoje navade in način razmišljanja lahko samo in izključno tvoja stvar.
Tabuji
Vse, o čemer ne govoriš, se ti zdi bodisi preveč intimno, bodisi neprimerno ali nesprejemljivo. Zato ostaja zavito v tančico skrivnosti. Mogoče ne govoriš, ker so stvari družbena stigma. Ko se o nečem ne govori naglas, potlej lahko deluješ kot izredno osamljen primer. Dobiš občutek, da je to, kar počneš, očitno tabu. Prepovedana tema. Zaradi teh stvari mogoče ne boš kazensko preganjan, te pa lahko doleti moralna kazen in socialna sodba, ki ti na glavo lahko strese ogromno sramu. Lahko ti nariše tudi črno piko čez ime. Ker če misliš, da je nekaj sporno, potlej tega tudi sam pri sebi ne odobravaš. Ne moreš biti ravno ponosen nase.
Skrivnosti z razlogom
Mogoče tukaj pozabljaš na eno dejstvo. Vsi delamo kakšno stvar, na katero nismo najbolj ponosni. Skrivnosti so skrivnosti z razlogom. Mogoče zato stvari držiš zase, skrite pred očmi ljudi. Ne moreš vsega ravno obesiti kot zastavo. So stvari, ki jih težko deliš na kavicah, niti jih ne boš objavljal na spletu. Na socialnih omrežjih deliš ravno kontra – svoje presežke, ki te gradijo, ne rušijo. V najboljšem primeru imaš lahko v svojem krogu nekoga, s katerim lahko govoriš stvari odprto.
Izražanje brez ventila
Ampak to ne pomeni, da to, kar, skrivaš, ne vpliva na tvoje življenje. Nekje v tebi se shranjuje. In več kot skrivaš, bolj polno skladišče imaš. Mogoče je vse, česar ne komuniciraš, za psiho krama – nakopičena energija brez ventila za izražanje. Ostaja ujeta in neizražena. Shranjuje se kot psihično breme. Nezavedno ti visi nad glavo. Mogoče to občutiš kot neke vrste ujetost. Mogoče se tudi kaznuješ – če se ti zdi, da ne živiš življenja, ki bi bilo bolj v skladu s tvojo resnično naravo. Obsojaš se, kriviš, si svoj največji kritik. Mogoče niti ne veš, da bi si lahko dal vrednost, samemu sebi dal kljukico – točno tam, kjer se trenutno spotikaš.
Percepcija pomembnejša od resnice
Ampak mogoče pa je razlog, zakaj tako vztrajno prikrivaš svoj pravi jaz, še nekje drugje. Hočeš se pokazati v boljši luči. Pokazati hočeš tisto verzijo sebe, ki bi rad bil, pa nisi. V želji, da bi si nadel sijaj, promoviraš tuje ideale, ne svoje realnosti. In zdej pomisli samo na vsa socialna omrežja, kjer ljudje objavljajo samo svoje najboljše momente. Mogoče tvoje življenje zgleda kot promocijski oglas. Brez da karkoli prodajaš, deluješ kot reklama. Najlažje to umišljeno prezenco pokažeš pri ljudeh, ki jih osebno ne poznaš. Mogoče si čustveno nedostopen, zato se delaš odprtega. Mogoče imaš probleme s kronično nesproščenostjo v družbi. Da bi to skril, se kažeš v sproščeni luči. Mogoče si na znotraj prestrašen – kot mali otrok. Zato izražaš pogum in nosiš masko serijske samozavesti. Zdi se, da več okostnjakov kot imaš v omari, lepšega se delaš. Percepcija, ki jo imajo ljudje o tebi, ti deluje bolj pomembno od tvoje resnice. Mogoče se ne zavedaš, da če ljudem ne daš opcije, da te lahko resnično spoznajo – takega kot si, ne tak kot se kažeš, potlej te tudi ne morejo sprejeti. Ker te v resnici ne poznajo. In točno to je razlog, zakaj ne verjameš, da te ljudje lahko kdaj sprejmejo točno takega kot si.


























































