Zakaj ti tvoja lastna glava tako rada laže?
Ne veš, česar ne veš
Mogoče sploh ne veš, da ti laže. Ti misliš, da ti govori resnico. Ker je pač tvoja glava. Zakaj že bi samemu sebi lagal? Zakaj bi samega sebe zavajal? Zavajal z lažnimi informacijami. Če pa si do koga resnično iskren, si pa verjetno do sebe. Drži? Naah. V bistvu si lažeš na način, da še sam ne veš, da si lažeš. To delaš z mislimi in občutki. Takimi, ki so tebi po godu. Tvoja glava je kot inkubator, kjer prihajaš do miselnih zaključkov. Tvoje telo pa je tovarna občutkov. Vse skupaj začne z mislijo, nadaljuje pa z občutkom. Kar misli glava, nato čuti telo. Takrat prideš do spoznanja. Če malo pomisliš… že svoje misli je težko zanikati, kaj šele občutke?!
Resnica resnično drži
Ker misel in občutek delujeta družno, to postane tvoja resnica. Osebna resnica. V bistvu je resnica resnica ravno zato, ker si prepričan vanjo. Resnica namreč resnično drži. Kako to veš? Ker imaš otipljive dokaze za to – občutke. Ali še čemu na svetu bolj verjameš kot verjameš lastnim občutkom? Ali obstaja še kaj bolj resničnega na svetu kot občutek? Zakaj za božjo voljo bi torej samemu sebi lagal? Zakaj bi delal proti samemu sebi? Zakaj bi si pljunil v lastno skledo? Če si prepričan, da nič od naštetega samemu sebi nikoli ne bi naredil, se vprašaj še enkrat?!
Podzavestni program
Mogoče ne verjameš v idejo samokreacije. Da si sam svoj kreator. Sam sebi najbolj napoti. Mogoče si prepričan, da si do sebe vedno prijazen in iskren. V redu. Bravo zate! Ampak še vedno obstaja sivo polje človeške psihe. Tisto, ko ne veš, kaj je. Ker je nejasno. Pravzaprav spada v sivo cono velika večina misli, ki jih razmišljaš. Za večino običajno ne veš, kaj so in iz kje prihajajo. Mogoče niso problem misli, ki se jih zavedaš. Bolj so problematične tiste, ki se jih ne zavedaš. Tiste, ki so prisotne podtalno. Tiste, ki ti ustvarjajo splošno vzdušje in počutje. Tiste, ki laufajo na podzavestni program, in to v ozadju, brez tvoje udeležbe. Mogoče torej niti ne veš, kaj misliš, in da sploh imaš negativno misel. Ampak tudi če ne veš, jo vseeno čutiš.
Misli so občutki
Ampak zakaj je svoje misli včasih tako težko razložiti? Mogoče, ker misli v resnici sploh niso misli. So občutki. Izhajajo iz občutkov. Vedno ko razlagaš svoje misli, pravzaprav govoriš iz svojih občutkov. Občutke tako vedno prirediš tako, da jih tvoja glava razume kot misli in besede. Razumljive stavke. Da se sliši čim bolj konkretno. Nedvoumne stvari. Tukaj pa pri občutkih naletiš na oviro. Občutki so namreč vse prej kot to. So neoprijemljivi in abstraktni. A mogoče to pomeni, da tvoja glava in telo nikoli ne govorita istega jezika?
Misli in čustva štejejo
In če se velike večine misli ne zavedaš, kako potlej sploh veš, da misliš to, kar misliš? Vse skupaj je lahko en velik vprašaj. Mogoče si delno lahko pomagaš s svojimi prepričanji. Stvarmi, v katere verjameš večino svojega časa. Ali verjameš, da je svet naključen ali produkt človeške namere? V obeh primerih si lahko delaš uslugo ali pa se spotikaš. Mogoče si vseeno prepričan, da šteje to, kaj razmišljaš in kako se počutiš. Štejejo tako misli kot čustvene senzacije. Da ima smisel kakšna je tvoja vsebina.
Zavedanje povezave
Mogoče torej prideš do uvida, da povezava misel-občutek obstaja. Zavedanje. Mogoče ti je zabavno videti stvari, ki jih prej nisi. Želiš si, da se nova stvar usede vate. Da jo prakticiraš dovolj dolgo, da postane navada. Ugotovitev, da so tvoji misli in občutki povezani, lahko sedaj tudi stestiraš. Testiraš svoj odziv. Kako se sedaj odzivaš v določeni situaciji? Glede na to, da greš zavestno vanjo. Ali to kaj spremeni tvojo percepcijo zavedanja?
Teža na površju ni nujno teža v duši
Mogoče, ko se enkrat zaveš stvari, ti glava ne more več tako zlahka lagati. In tudi, če ti, ne kupiš več vsake njene zgodbe. Znaš lažje preceniti. Ne padeš več na poceni trik, kot je katastrofalna misel ali pogubni občutek. Mogoče s svojim zavedanjem sedaj lahko narediš, kar si v resnici želiš. Sam se odločiš, do katere mere boš nosil svoj križ. Težo vsega, kar je del tvojega življenja. Lahko se odločiš, da ne želiš pokasirati čustvene obremenitve. Plačati cene samo zato, ker se zavedaš, da je situacija težka. Če gre za bolečino, jo mogoče lahko opaziš. Vendar je ne ponotranjiš. Spustiš, da gre mimo tebe. Da gre svojo pot. Ni nujno, da teža na površju postane teža v duši.
Programiranje podzavesti
Celotno zgodbo lahko obrneš tudi na glavo. Namesto, ti glava prodaja bučke, jih lahko ti
njej. Mogoče je najtrši oreh tu človeška zavest. Ego. Logična glava za vsako stvar potrebuje dokaz. Misli, da je izredno pametna. Vedno je polna argumentov, otipljivih informacij in dvomi v skoraj vsako novo informacijo. Dobesedno ti teži na vsakem koraku. Druga pesem pa je podzavest. Ta je pa ravno kontra. Slepo verjame vse, kar ji poveš. Sprejme čisto vse. Ne preverja, ne ugovarja, nikoli ti ne kontrira. Kakšno olajšanje! Mogoče zato svoji podzavesti lažje poveš stvari. Stvari, ki jih tvoj ego nikoli ne bi verjel in sprejel.
Bela laž
Mogoče si torej kakšno stvar lahko tudi izmisliš. Si poveš kakšno belo laž. Nedolžno laž, ki nikomur ne škodi. Lahko pa ti pomaga. Mogoče lahko nagovarjaš podzavestni um. Si poveš stvari, ki si jih želiš. Čeprav trenutno nimajo nobene podlage v tvoji realnosti. Lahko bele laži čez čas vzklijejo. Mogoče začneš v njih verjeti. Lahko poženejo tudi prave korenine. Čeprav so bila semena, iz katerih so zrastli sadovi, pravzaprav ponaredki. Mogoče, ker si se uspel prepričati, da si posadil prava semena. Umetno drevo se je razcvetelo kot da bi bilo pravo. Mogoče so se tvoji možgani odzvali na konsistentno ponavljanje. Novi vzorci razmišljanja. Nastale so nove nevronske povezave. Ko v mislih hodiš po enih in istih poteh, vedno širše in bolj uhojene postajajo teiste možganske poti.
Festival laži
Ali ti torej laže tvoja glava, ali pa ti lažeš njej? Ali ti preglasiš njo ali ona preglasi tebe?
»ali-ali« odločitev. Ampak verjetno obstaja tudi kakšna srednja opcija, ki ni tako črno-bela. Mogoče ni nujno, da svoj ego vedno zmagaš. Da ga poraziš do smrti. Da je nasprotnika vedno treba odstraniti iz slike. Mogoče lahko tudi opustiš krvave borbe na nož. Mogoče sčasoma odkriješ boljši način. Način za sodelovanje. Ni nujno, da sta sulica ali meč vedno v tvojih rokah. Mogoče to lahko narediš z novimi mislimi in čustvi. Da one same zadajo smrtonosni udarec glavi, ki ti laže. In to, elegantno in umirjeno – skozi tišino. V tišini je namreč izredna moč. Ko te glava naslednjič pelje na festival laži, lahko misli samo opazuješ. Misli in občutki, ki jih samo opazuješ, nikoli ne morejo postati resnično tvoji. Ker so v prehodni fazi. S tem, ko jih ne ponotranjiš, lahko mirno nadaljujejo svojo pot naprej. Ni treba, da si ti njihova končna postojanka.
Glava te varuje
Mogoče se je od časa do časa smiselno opomniti še eno stvar. Primarna naloga glave ni, da te zabava. Ampak, da te reši. Obvaruje. Ohrani pri življenju. Se pravi, osnovna, ne sanjska izkušnja življenja. A si kdaj pomislil, da si tvoja glava najbolj katastrofalne scenarije na svetu izmišljuje ravno iz varnostnih razlogov? In točno je v tem je mogoče razlog, da ti tvoja lastna glava tako rada laže.





















































