Kako je možno, da imaš samega sebe tako rad, da ti zmanjka ljubezni za druge?
Mogoče imaš občutek, da ti nihče drug ne more dati ljubezni – ljubezni, ki si jo daš lahko sam. Da te nihče na svetu ne more imeti tako rad – tako kot se imaš lahko sam. Mogoče si samemu sebi nadel poročni prstan. Ljubezen do sebe te osvobaja, ljubezen drugih pa bremeni. Kot da si potlej nekaj dolžan v zameno. Ko se imaš rad sam, si kot pero. Ko pa te ima rad nekdo drug, pa nad tabo visi teža. Tuja ljubezen ti vedno daje občutek, da imaš nek dolg – ljubezenski kredit. Avtomatsko dobiš občutek, da moraš to ljubezen vrniti nazaj. In to v enakem stanju kot si jo dobil. V enaki količini in na podoben način. Tega pa seveda ne želiš narediti. Vsaj ne zato, ker se to od tebe pričakuje.
Zato se ti ideja o predvidljivem ljubezenskem obnašanju na smrt upira. Upira se ti z vsemi štirimi. Mogoče po defoltu rad narediš ravno kontra. Tudi, ko si ne znaš razložiti svojih občutkov, da bi jih lahko razumel sam, kaj šele kdo drug. Ampak to ne pomeni, da ti sam ne veš, kaj ti te občutki pomenijo. Mogoče zato do sebe gojiš globoko ljubezen. Do ljubezni drugih pa si hladen in skeptičen. Rajši držiš distanco. Da slučajno ne daješ lažnih upov. Da se ti ni treba prisilno umikati pred ljudmi, ki te čisto nehote vzamejo za svojega. Razmišljaš, da je mogoče bolje, če tvoje srce ostaja varnostno ograjeno. Ker v trenutku, ko ga nekdo želi odpreti, se spremeni.. spremeni se v Pandorino skrinjico. Ven pridejo same najhujše stvari. Za druge ljudi je torej veliko bolj varno, če tvoje srce ostaja zaprto. Mogoče tvoja predstava o ljubezni zato ne vključuje drugih ljudi. Če ne hrepeniš po ljubezni iz zunanjih virov, jo ne spodbujaš in jo načeloma ne pogrešaš. Zakaj bi pogrešaš nekaj, kar te vedno znova razočara in spravlja v slabo voljo? Ti sam si lahko tovarna ljubezni. Mogoče vso proizvedeno ljubezen zato rajši namenjaš sebi. Lahko, da je tvoj ljubezenski rezervoar non stop poln. Ves tvoj svet je mogoče prepojen z ljubeznijo. In če si na tej točki, se lahko vprašaš: Kaj ti sploh lahko dajo drugi, po tem ko si samemu sebi že dal vse, kar potrebuješ?
Ideja, da bi ljubezen iskal drugod kot v sebi, se ti tako zdi bolj kot ne bizarna. Skrajno nedomača. Ko imaš občutek, da te ljubezen drugih lahko le utesnjuje… Ko te ima nekdo rad, se ti lahko zdi, kot da imaš na sebi prisilni jopič. Da je to tvoja smrtna kazen, ne najlepša stvar na svetu. Nesvoboden si – ujet v ljubezenski obroč. In sedaj moraš ustrezati predstavi te osebe in se v skladu z njo tudi obnašati. Ideja, da moraš vračati ljubezen na podoben način, kot jo dobiš, ti je skrajno omejena. Ampak tukaj se mogoče skriva tvoj večni trn v peti.
Ljubezen je narejena po principu zrcaljenja. V drugi osebi na nek način rad vidiš samega sebe. Ali vsaj približek temu, kar si ti. Partnerska dvojina je dvojina le, če gre za medsebojno ujemanje. Tudi, če sta dva svoje popolno nasprotje – eden plus, drug minus, se morata na koncu srečati nekje na sredini. Mogoče je ravno sredina smisel partnerske ljubezni. Da postaneš skupek lastnih in partnerjevih interesov. Kar v praksi pomeni, da žrtvuješ svojo individualnost za to, da si lahko del dvojine. Nič več nisva jaz in ti, ampak sva midva. Sedaj štejejo najine ideje.
Ampak še vedno je težko iti mimo ene zelo očitne ideje. Čeprav je v ljubezni dovoljena kreativnost, se zdi, da je ta kreativnost zelo varna in predvidljiva. V nobenem primeru ne smeš odplavati preveč stran od obale. Ker boje ljubezni so z namenom tam kjer so. Zato se upravičeno lahko vprašaš: Kaj je v resnici kreativnega v tem, če moraš vedno delati po pravilih in šablonah partnerskega obnašanja? Ali si v življenju lahko vzameš še kaj večjega kot je kreativna energija? Ali se lahko poenostaviš na ta način? Mogoče zato preprosto ne veš, kaj bi delal z ljubeznijo drugih ljudi. Ali bi jo raje vrnil nazaj pošiljatelju ali pa naprej poklonil tistemu, ki jo bolj potrebuje? Mogoče si zato osebnostno razklan – razklan, ker preprosto ne veš. Ko se ti ljubezen drugih zdi preveč, vidiš izhod v tem, da se preprosto umakneš. Ker situacije ne obvladuješ. Zdi se, da je preveč zate. Mogoče imaš občutek, da je to, kar imajo drugi, pač njihovo – da to ni tvoje. Ni nujno, da gre za tvojo slabo samopodobo. Da ti manjka samospoštovanja. Da te je sram samega sebe. Ne gre za prepričanje, da si ljubezni pač ne zaslužiš. Ker si slaba oseba. Če imaš samega sebe rad in si dovolj, ne živiš v nikakršnem ljubezenskem pomanjkanju.
Ko te najde ljubezen druge osebe, se počutiš kot da gre zgolj za prijetno popestritev. Božični okrasek, ki ga daš na novoletno jelko. Lahko ta okrasek izstopa, ker je res poseben okrasek. Samo ne more pa to predstavljati vsega, kar ljubezen je. Nikoli to ne more biti cel snop svetlobe. Ker ljubezen je veliko več kot zgolj to – ljubezen do sebe, ljubezen do hobijev, ljubezen, ki ti jo daje narava, ljubezen, ki tvori tvoj življenjski namen, itn. Vse okoli tebe je pravzaprav ljubezen. Ti sam si ljubezen – če tako vidiš svet. Mogoče ne rabiš drugih razlogov, niti ne rabiš bistveno več, kot trenutno že imaš. Mogoče je vse na tvoji poti tlakovano, da delaš to, za kar si poklican. Življenje ti lahko vsak dan prinaša na pot ogromno lepih stvari. Vse to lahko okličeš za ljubezen.
Če imaš občutek, da si sam sebi dovolj, pa se ti ta občutek lahko zelo hitro poruši, ko gre za dajanje ljubezni drugim. Mogoče čutiš, da svoji posebni osebi nikoli ne moreš dati dovolj. Ker nikoli ni nič dovolj. Da je vedno premalo. Da ne izpolnjuješ njenih pričakovanj. Na koncu še tisto nekaj malega, kar daš, deluje kot da nisi dal nič. Za ljubezen, ki ti na koncu ostane, se zdi, da je to premalo za kogarkoli. Premalo, da bi od nje lahko preživel. Pravzaprav te včasih preseneča, da je ta oseba sploh še tu. Zdi se, da ji nikoli ne moreš dati tega, kar ona potrebuje. In bolj kot o tem razmišljaš, v večjem konfliktu si.
Če se ti te besede zdijo domače, potlej je mogoče prava pot zate individualizem. Mogoče si solo player in želiš sam voditi igro življenja. Ne da se ti pregovarjati, usklajevati in iskati neko povprečno, zmerno, srednjo pot. Mogoče svoje solo življenje vidiš kot vznemirljivo dogodivščino. Ljubezen dveh pa kot povprečno ponovitev. Mogoče te zanimajo te primarno tvoji interesi.
Ker veliko daš na svoje mnenje, se ti vse ostalo zdi sekundarno. Svoje odločitve rad sprejemaš avtonomno. Ideja, da bi se posvetoval za mnenje z drugo osebo, ti je nepredstavljiva. Zmožnost, da se lahko odločiš sam, ti je v bistvu v ponos – nosiš jo kot značko sposobnosti. Gre za tvojo samozavest in prepričanost v lastne odločitve. 2 glavni kvaliteti tvojega samostojnega karakterja. Ko odločitev enkrat sprejmeš, jo potlej ne želiš spreminjati samo zato, ker drugemu ni po godu. Ti sam že veš, kaj je prav zate. Zato je čisto mogoče, da ljubezen čuvaš izključno zase. Ker če na eni strani poseduješ neomejeno količino ljubezni, ampak jo iz svojega rezervoarja izdaš zelo malo, to pomeni, da jo velika večina ostane zate. In točno zato je možno, da imaš samega sebe tako rad, da ti na koncu zmanjka ljubezni za druge.
