Kako ti neurejena družinska situacija lahko pomaga najti poslanstvo v življenju?
Pogosto slišimo, da je primarna družina naša izvorna celica. Prototip za vse nadaljnje odnose v življenju. Vse, kar si v življenju doživel, si najprej doživel doma. Družinska vzgoja je tvoja prva vzgoja, ki si jo izkusil. Ker je prva, je na nek način tudi najbolj pomembna – ker je podlaga za naprej. Vzgoja je vse, kar se dogaja ali pa se ne dogaja. Tudi odsotnost vzgoje je na nek način vzgoja. Že s tem, ko samo opazuješ družinsko dinamiko, izveš, kakšen je čustveni ton familije. Ker se dogaja direktno v tvojem domačem okolju, si ti sam vanjo neposredno vpleten. Vse, kar se dogaja doma, se te na nek način zadeva. Vedno si izpostavljen temu, kar se dogaja za zaprtimi vrati. Zato se zdi, da družinski odnosi vplivajo tudi na ostale odnose v življenju.
Če se mama in oče dobro razumeta, ko si otrok… ti to veš. Dobro vpliva na tvoje počutje in razvoj. Zelo šteje, kakšen je način in ton komunikacije staršev. In obratno, če se počutiš neprijetno, če so trenja, nesoglasja med staršema…. lahko, da sta starša preobremenjena sama s sabo, da non stop delata ali sta na službeni poti… to prav tako vpliva nate. V tistih prvih letih življenja, ko si najbolj občutljiv, ranljiv in nemočen, vse čutiš še toliko bolj intenzivno in potencirano. In včasih dominantni občutki v družini niso prijetni. Konstantno slabo počutje, zaskrbljenost, strah, odsotnost varnosti, zavestno umikanje so vse lahko znaki, da familija ni ravno urejena.
Neurejana familija pa ni isto kot nekonvencionalna familija. Eno je, da imaš samo mamo ali očeta, da živiš pri stricu ali teti ali starih starših. Da te vzgaja nebiološki starš ali samo ena oseba. Če imamo za normo to, da ima otrok 2 biološka starša, taka vzgoja samo malenkost odstopa od norme. Pogost primer nekonvencionalne vzgoje je, ko otroka vzgaja samska mamica. Kaj je sedaj bistvena razlika med obema?
Nekonvencionalna familija se lahko požvižga na socialne norme. Lahko ji je vseeno za kodekse obnašanja. Lahko, da starši s tabo ne ravnajo kot z otrokom, bolj kot s kolegom, zato starša ne doživljaš kot avtoriteto. Če starš hoče biti kul in tebi podoben, zna biti, da ga doživljaš kot vrstnika. To je lahko izredno zabavno, ko si mlajši. Kasneje pa te pomanjkanje avtoritete lahko pripelje do prepričanja, da ti je vse na svetu dovoljeno. Meje ti nikoli niso jasno postavljene. V mlajših letih seveda ne veš kaj je prav in kaj narobe, ampak se s tem niti ne ukvarjaš. V bistvu ti je vseeno. Zato vedno znova testiraš meje dovoljenega. Pozitivna stvar nekonvencionalne vzgoje je, da si veliko bolj pogumen, več si upaš, ker ti je izražanje dovoljeno. Ni nujno, da stvari ne funkcionirajo.
Na videz je samo malo drugačna in odbita. Nekonvencionalna familija otroka še vedno vzgaja. Še vedno se ukvarja in pogovarja z njim. Mu pomaga ter stoji ob strani. Vsaj trudi se biti dober zgled. Svoj način razmišljanja, navade in vrednote želi prenesti naprej. Staršem je pomembno, kaj si otrok misli o njih. Želijo se izkazati in se trudijo narediti »prav« – prav v narekovajih. Nekonvencionalna ima v nasprotju z neurejeno veliko več stalnic kot spremenljivk.
Druga pesem pa je »neurejena družina«. Ta pa težko funkcionira. To je tista, ko se bojiš iti domov, ko si pod stresom, ker ne veš kaj bo… ko te je strah, da boš spet kaznovan brez pravega razloga, ko ne veš, kaj bi naredil in kam bi šel, ko se starša prepirata, pretepata ali razbijata. Bolj kot je neurejena družina, večje stiske in probleme ima. In ti si vedno sredi tega viharja, prepuščen samemu sebi. Znajdeš se, kakor veš in znaš. V stiskah v družinskem krogu vedno ostaneš sam – tvoja edina opora so bratje in sestre, če jih imaš. Neurejena familija te v bistvu pusti, da se vzgajaš sam. Je veliko bolj nepredvidljiva in ekstremna kot nekonvencionalna. V razmišljanju in izražanju, lahko da je proti obstoječim vrednotam, da so člani pripadniki kontra kulture… Stična točka vseh neurejenih družin je pomanjkanje nečesa – ljubezni, zaupanja, denarja, varnosti, podpore, zdrave pameti, razsodnosti, treznosti. Ti kot otrok se počutiš ignoriranega, zanemarjenega, zapuščenega in neslišanega. Ampak, a obstaja tudi kakšen plus neurejena družine?
Plus je na prvo žogo malo čudna beseda. Take familije imajo običajno precej katastrofalne rezultate. Marsikomu je spomin na svojo mladost in odraščanje pustil v ustih zelo grenak priokus. Marsikomu tudi ni zneslo. Situacija ga je uničila, ali pa mu izredno otežila življenje. Mogoče se taka oseba nikoli ni sestavila nazaj. Če prihajaš iz take familije, in si danes v redu – kot odrasla oseba, moraš vedet, da si verjetno poseben. Da si v tem oziru osamljen primer. Tvoje težko otroštvo in tvoja zmaga v odraslosti imata sigurno opraviti s tvojim karakterjem. Verjetno si borec. Ne obupaš tako zlahka. Mogoče se nikoli ne vdaš. Vztrajaš ne glede na težke okoliščine. Imaš izredno debelo kožo. Glede na to, kar vse si dal skozi kot mlada oseba, se ti vsi izzivi sedaj zdijo miniaturni – kot sprehod po parku. Karkoli ti pride na pot, ti točno veš kje si bil. Veš, da si bil v mnogo hujših situacijah, in če si tiste preživel, boš tudi vsako novo. Vse preživiš. Te notranje moči ti sedaj nihče ne more vzeti. Za večno je tvoja. Nihče več te ne more tako ponižati. Sedaj imaš več kot dober zgled, da veš, česa ne želiš več tolerirati, kakšna je sedaj tvoja moč in česa si zmožen.
Celotna izkušnja v neurejeni družini te mogoče spominja na sledeč primer. Ko si mlajši, se zdi, da hočeš rešiti nerešljivo. Postaviš se na železniške tire, metaforično, kjer hočeš ustaviti nasproti drveči vlak. Ta vlak te najprej močno poškoduje. Ampak po nekem čudnem ključu preživiš. To nato ponoviš – drugi, tretjič, desetič.. na koncu niti več ne šteješ, kolikokrat samega sebe poškoduješ. Je pa zanimivo, da te vsak naslednji udarec boli vedno manj. In sčasoma se nehaš truditi, da bi sploh ustavil vlak. Ta namreč iztiri sam od sebe. Ti pa se zatečeš v svoj svet. Raziskuješ svoje talente in se ukvarjaš sam s sabo. Ker si vedno sam, se navadiš, da se lahko zaneseš samo nase. Več si tudi dovoliš, hitreje greš v akcijo. Ampak tvoja bolečina tega kar si doživel, še vedno ostaja. Ostaja s tabo tudi ko odrasteš. Za vedno bo ostala. To, kar si doživel, nikoli ne boš pozabil. Ker je premočno in prepomembno. Konec koncev, si to, kar si, ravno zaradi svoje bolečine.
Ampak mogoče čez svojo bolečino nek dan nehaš dajati obliž. Mogoče se odločiš, da bolečine ne želiš več skrivati. Mogoče to svojo temo lahko spremeniš v svetlobo. Uporabiš kot stopnico, da narediš korak naprej, da stopiš višje. To, kar tretiraš kot svoj največji hendikep, mogoče lahko nasloviš. To, kar nasloviš, tudi zdraviš. Čeprav tvoja ranjenost mogoče izgleda šibko… Mogoče lahko potegneš črto čez svoje šibkosti… glede na to, da imaš ravno tu največ osebnih izkušenj. Mogoče, da se tvoje neizpolnjene potrebe nahajajo točno tam, kjer ti je vedno manjkalo. In točno tako ti neurejena družinska situacija lahko pomaga najti poslanstvo v življenju.
