Kako ti pomanjkanje odgovorov v življenju lahko vcepi idejo, da si iz drugega planeta?
Mogoče ti je kot mladi osebi v življenju manjkalo vodstvo. Iskal si vzornika, ki ga nikoli nisi imel. Nekoga, ki bi se bil pripravljen s teboj ukvarjati. Prenesti nate svoje znanje in izkušnje. Manjkali so ti preprosti pogovori. Skozi pogovore dobivaš odgovore v življenju. Odgovore, za katere takrat niti ne veš, da jih potrebuješ. Skozi pogovore se učiš pogovarjati, naučiš se povezovati, naučiš se poslušati in tudi izražati. Naučiš se besedne komunikacije. Ljudje, s katerimi se kot otrok največ pogovarjaš, ti dajo osnovo, na kateri zgradiš svoja prva prepričanja o svetu. Dajo ti osnovno informacijo o svetu. Prvi spomini in prvi občutki. Vtisnejo se vate, kjer pustijo trajni zapis. Vsaka naslednja informacija bo ovrednotena na podlagi tiste prve. Je pa pomembno, da sploh pride do prenosa informacij. Da si informiran o stvareh. Da si obveščen v skladu s svojo starostjo. Še posebej to velja za stvari, ki se te osebno tičejo. Če se o stvareh ne govori, potlej stvari nikoli resnično ne veš. Vedno lahko samo sklepaš in ugibaš.
V familiji, kjer so stvari zavite v meglo skrivnosti, se sprva lahko počutiš popolnoma v redu. Deluje, kot da je vse v najlepšem redu. Mogoče opaziš, da se manj pogovarjate. Ko pa se, pa so pogovori vedno oviti v celofan humorja. Stvari so običajno smešne in zabavne. Zato nikoli ne pomisliš, da bi lahko bilo kaj narobe. Stvari preprosto sprejemaš take kot so. Z leti pa se tvoj občutek začne spreminjati. Vedno večkrat pomisliš, da mogoče pa le ni vse v redu. Da se ne govori o stvareh, ti postane sumljivo. Vedno bolj čutiš, da je nekaj nerazčiščenega v zraku. Da nekaj močno smrdi. Tudi, če ne slišiš besed in nimaš pojma kaj se v resnici dogaja. Že samo, ko opazuješ poglede ljudi, ki so pogosto uprti v tla. Zakaj bi nekdo okoli sebe postavljal tako visok zid, če ga nekaj v življenju ne bi res tako močno bremenilo?
Če se informacije v najožjem krogu večno skrivajo, te bo to najprej pustilo v temi. Tvoj občutek bo zaradi tišine postajal vedno slabši, dokler te to ne bo začelo motiti. V tebi se bo začelo vse bolj nabirati. Postal boš razdražljiv, hitre jeze…. in ta jeza se bo začela izražati. Preprosta vprašanja te bodo začela noro iritirati, zato boš jezo večkrat izrazil. Niti ne boš vedel, da je s tem kaj narobe. Nasprotno – zdelo se ti bo popolnoma na mestu in upravičeno. Ko v življenju ne dobiš odgovorov na najbolj osnovna vprašanja o sebi, potlej ne boš dovolil, da se te karkoli sprašuje. Vsako vprašanje se ti bo zdelo totalno butasto. Dojemal ga boš kot pokroviteljstvo. Če ti nekdo ni zmožen povedati osnovnih stvari, ki te zanimajo, potlej tudi ti nimaš kaj odgovarjati na traparije. Tako razmišljaš na tisti točki. In tukaj mogoče ti zapreš vrata za vsakršne pogovore.
Jeza pa postane tvoja najboljša prijateljica. Gre za čustvo, ki ti je najbližje. Ker je vedno pri roki, po njej posežeš vedno večkrat. Jeza nato preraste v bes. Čez rob te spravijo največje malenkosti. V tebi izzovejo neobvladljiv vihar. Tisto, ko bi najrajši razbil vse okoli sebe. Če ti kdo karkoli reče, naj mu pomaga sam bog. Vsako besedo jemlješ kot kritiko in osebni napad. Vedno znova se spremeniš v natempirano bombo. Eksplodiraš nepričakovano in brez pravega razloga. Ne samo, da s tem vedno znova uničiš samega sebe. Uničiš tudi vse okoli sebe. Za sabo vedno pustiš ogromno razdejanje.
Ampak tvoj bes je v resnici klic na pomoč. Krivdo nato vedno prevališ nase. Samega sebe otovoriš s slonom. Da si edina oseba, ki se ji kaj takega lahko zgodi. Vse to zaradi enega samega razloga: ker kot otrok in mladostnik nisi prišel do nobenih odgovorov. Lahko, da so določene stvari preveč boleče, da jih poveš 5-letniku. Ampak, če pri 15-ih ne veš nič več, če se skrivalnice nadaljujejo tudi v odraslo dobo, potlej bo to pustilo pečat na tvoji psihi. Začelo se bo v prvih nekaj šolskih letih, ko prvič vzameš stvari v svoje roke. Mogoče boš stopil v veliko prevelike čevlje. Hotel boš rešiti stvari, ki jih težko rešijo odrasli, kaj šele otroci. Naučil se boš, da do odgovorov vedno prideš na svojo roko. Da si v bistvu sam. Da je vedno borba priti do informacij. Da je težko karkoli izvedeti. Prideš do sklepa, da je s tabo očitno nekaj narobe. Da ti stvari niso povedane, ker jih mogoče ne zmoreš razumeti. Stvari, za katere se zdi, da so drugim popolnoma razumljive in vedno na dlani. Nate se usede misel, da očitno nisi sposoben narediti stvari. Stvari, ki jih drugi delajo v miže ali z levo roko.
Mogoče se sprva počutiš nesposobnega, nato pa krivega. Da je tvoja krivda, da so stvari, kakršne so. Sam si si kriv, da se počutiš tako kot se počutiš. Da si si v bistvu sam skreiral ta občutek. Ja! Če si ga ne bi, potlej se seveda ne bi tako počutil. Vse obrneš proti sebi. Ker nisi prišel do odgovorov, ko si jih potreboval, si jih očitno že nisi zaslužil. Nisi vreden odgovorov. Kdo pa misliš, da si ti, da boš kar izvedel stvari, ki te zanimajo?! Tvoja glava je trajno raztreščena. Zdi se, da tudi skozi mladostništvo in odraslo dobo živiš v večni krize identitete. Na koncu samega sebe razglasiš za vesoljca, ki mu je uganka čisto vse – od ljudi, do stvari, do lastnih vrednot in prepričanj.
Čistejšo sliko, kaj se v resnici dogaja, dobiš šele veliko let kasneje. Ugotoviš, da breme, ki ga nosiš, pravzaprav ni tvoje. Je tuje. V želji, da bi rešil nerešljivo, si si ga nekje-nekoč naložil. Od takrat je bilo breme redno na tvojih ramenih. Postalo je del tebe. Pokasiral si vse možne obupne občutke. Razvijal vse možne obrambne mehanizme, vmes pa tisoč krat pobegnil v imaginarni svet, kjer bi najraje ostal za večno. Sram, krivda in samo-destrukcija bi te skoraj stale življenja.
Z leti mogoče prideš še do enega zanimivega spoznanja: Ljudje, ki v življenju niso našli odgovorov v sebi, ti teh odgovorov ne morejo dati. Ker jih nimajo. Ljudje, ki niso sposobni iskrene komunikacije s sabo, se ne morejo iskreno pogovarjati s tabo. Ker se ne znajo. Ljudje, ki se niso zmenili sami s seboj… naredili neke smiselne resolucije s svojo preteklostjo, so v resnici še bolj izgubljeni kot ti. V lastni jami brez luči. Vprašanja, ki si jih postavljaš ti, si jih oni očitno niso. Niso vrtali po sebi tako dolgo, da bi prebili led. Da bi osvobodili sebe in tudi svoje naslednike. Zdi se, da ostajajo večno ujeti. Odgovori na njihova vprašanja bodo ostali večna skrivnost. Mogoče je njihov edini odgovor in rešitev to, da ostajajo trajno odmaknjeni. Kronično odtujeni – od družbe, od ljudi in tudi od sebe. Mogoče živijo z obupno krivdo in sramom, da sploh obstajajo. In verjetno nosijo točno to, kar si nosil ti, vendar vprašanje, kolikokrat pomnoženo. Ampak tega odgovora verjetno tudi ne boš dobil nikoli. In točno zato ti pomanjkanje odgovorov v življenju daje občutek kot da si iz drugega planeta.


























































