Zakaj bolj kot ti je vseeno za svet, bolj se svet zanima zate?
Tebi je ravno
Mogoče imaš do sveta indiferenten odnos. Mogoče si popolnoma neobremenjen. Naj se zgodi karkoli, ti imaš do stvari, ki se ti dogajajo, vedno sproščen odnos. Pa naj bodo dobre ali slabe. Tebi je ravno. Tudi, ko ti je neka stvar pomembna, to ne pomeni, da cel svet zavisi na njej. Lahko si nečesa želiš in to spodbujaš. Vendar boš čisto v redu preživel tudi, če tega nikoli ne dobiš. Stvari si zamisliš in pošlješ svoje želje v vesolje. Nato delaš in verjameš v njih. Verjameš, da imaš dobre možnosti, da se ti uresničijo. Samo kaj se pa zgodi od tiste točke naprej, pa ni več tvoja stvar. Imaš želje, vendar nimaš pričakovanj. S pričakovanji prerežeš vse vezi. Postaneš si nedomač z idejo navezanosti. Čeprav poskrbiš za tlakovanje poti svojim ciljem, ko pride do rezultatov, se od njih odvežeš. Ko si v življenju nekaj tako močno želiš, kot da gre za življenje in smrt, da boš kar umrl, če tega ne dobiš… takrat deluje, kot da je vse odvisno samo od ene same stvari. Kot da je kvaliteta tvojega življenja pogojena z uresničitvijo enega samega cilja. Te pogodbe ti ne podpišeš.
Uresničitev želje v obratno smer
Uresničitev tvoje želje je vedno verjetnost. Bolj kot si prizadevaš in delaš korake, večja je verjetnost, da se ti uresniči. Ni pa namreč pravilo, da to, kar si želiš, da to tudi dobiš. Nasprotno – lahko dobiš več tega, kar ti manjka, kot tega, kar si želiš. Dobiš pomanjkanje svoje želje. Ne uresničitve svoje želje. Ali to pomeni, da ne smeš imeti nobenih pričakovanj? Ali, da pričakuješ, ampak v smislu, da veš, da se vse uresniči v času. Vesolje deluje po svojih naravnih zakonih. Požvižga se na linearni čas in na to, kaj mislimo ljudi. Zato je lahko zelo nezanesljiv partner za sodelovanje. Ko si pretirano osredotočen na določen cilj, ga imaš vedno v ospredju svojih misli. Sam s sabo o njem debatiraš. Svoje želje in plane poveš na glas. Da jim daš še večji pomen. Pomembno ti je, da pride in to čim prej v tvoje življenju. Ampak ne glede na tvoje prizadevanje vseeno dobivaš to, kar ti pravzaprav manjka, ne to kar si želiš.
Stvari se zanimajo zate
Če si pozoren, lahko ugotoviš, da se včasih zgodi še nekaj drugega. Manj kot se ti zanimaš za stvari, bolj se stvari zanimajo zate. Bolj kot si ne želiš biti v partnerski vezi, bolj pogosto dobivaš ponudbe. Manj kot se trudiš, več prikličeš. Manj pritiska kot daješ nase, lažje stvari stečejo – v tvoj prid. Kako lahko dobivaš več stvari in veliko lažje, če si jih pa sploh ne želiš tako zelo? Da pričakuješ, da se bodo uresničile, vendar ti je vseeno kdaj, in če sploh? Zdi se, da stvari pridejo, ko na njih že malo pozabiš. Dokler jih pa miselno ne spustiš, pa jih ni od nikoder. Ko izhajaš iz potrebe, vedno bolj iščeš to stvar. Ta stvar pa je točka, ki je vedno bolj oddaljena. Zakaj bolj kot nekaj potrebuješ, bolj si distanciran od te stvari?
Umišljene in otipljive stvari
Mogoče ima prste zraven stanje pomanjkanja. Občutek, da ti nekaj manjka, te žene v zadovoljitev potrebe. Ko izhajaš iz pomanjkanja, ti na koncu tudi vedno nekaj manjka. Ampak, kaj pa če bi pomislil, da ti v resnici ničesar ne manjka? Da vse to, kar si želiš, da bi bilo, že je. Tukaj pa ne gre za pomanjkanje, ampak izhajaš iz zadovoljstva. Prvi je pesimist, drugi optimist. Pol prazen kozarec tukaj deluje na pol polno. Čeprav gre za umišljanje, se nič več ne ukvarjaš z manjkajočo polovico, ampak daješ svetlobo na obstoječo. Istočasno se obnašaš kot da se ti druga polovica non stop polni. Pretentaš svoj um, ki ne ve, da te stvari dejansko še nimaš. Um misli, da to kar obstaja v tvoji glavi, obstaja tudi v realnosti. Ne loči med umišljenimi in otipljivimi stvarmi. To veš samo ti.
Glavna nagrada dela
Lahko, da delaš to, kar rad delaš in kar verjameš. Delo ti je v tem primeru privilegij. Najbolj zabavna stvar na svetu. Smisel tvojega obstoja. Kaj ti preostane, če si to odvzameš? To, kar delaš z veseljem, je v bistvu edina stvar, ki šteje. Glavna nagrada dela je sam proces dela. Nikoli ne delaš v resnici. Ko ti je vseeno, ali bo tvoje delo obrodilo sadove ali ne, jih običajno tudi obrodi. Ko si nekaj želiš, takrat nisi pod pritiskom, da moraš.
Manj napora, manj prizadevanja
Ne gre zgolj za zakon najmanjšega napora, kjer dosežeš več, da si prizadevaš manj. Da manj kot se naprezaš, manj miselne in telesne tenzije ustvarjaš. Ampak vseeno, manj odpora kot čutiš, bolj si pretočen. Manj kot te skrbi, ali se bo stvar, ki si jo želiš, uresničila ali ne, bolj ji pustiš prosto pot. Pustiš ji, da se izrazi v svojem naravnem ritmu. Podobno kot voda samo teče in se zemlja samo vrti. Trava raste in se sonce vsak dan pokaže na nebu. Podobna filozofija lahko velja tudi pri stvareh, ki si jih želiš.
Ne igraš po pravilih
Mogoče se ti včasih zdi, da se svet zanima za tvoje mnenje. To je verjetno samo iluzija. Če pa je resnica, pa verjetno delaš nekaj prav. Verjetno razmišljaš in delaš stvari drugače. Živiš drugače. Manj se oziraš na kodekse obnašanja in pravila. Izražaš se v skladu s samim seboj. Te vrste sproščenost gre lahko marsikomu v nos. Marsikomu lahko stopiš na žulj. Tvoj način obnašanja in delovanja je v resnici odprta rana sveta. Rana, ki se ni nikoli zacelila. Svet bi tudi rad bil tak kot si ti – samo ne more biti. Ne zna. Prepričan je, da more ustrezati zunanjim pričakovanjem. Misli, da more slediti socialnim okvirjem. Da mora služiti drugim. Zadovoljevati tuje potrebe – in to na način, da dviga čim manj prahu. Obremenjen je z vsem, s čimer ti nisi. In čeprav dela vse po pravilniku, se še vedno ne počuti svobodno. Marsikdo ti lahko vrže pod nos naslednje vprašanje: »Zakaj pa ravno ti misliš, da lahko izstopaš? Zakaj misliš, da si ravno ti taka izjema? Dobro vprašanje, ampak zakaj pa ne?! Če veš, kaj ti je v življenju pomembno in zakaj ti je pomembno, si v resnici odgovoril samemu sebi. Nikomur ne rabiš polagati svojih računov. In točno zato, ker ne igraš po pravilih, se ti mogoče dogaja, da bolj kot ti je vseeno za svet, bolj se svet zanima zate.
