Zakaj imaš včasih občutek, da si nepopravljivo poškodovan?
Mogoče imaš občutek, da zate ni rešitve. Da čisto vse deluje proti tebi. Da si zaklet. Da te nihče ne razume. Da te povsod spremlja temna senca. Da stvari o katerim razlagaš, pri drugih nikoli ne padejo na plodna tla. Da ni človeka, ki bi se ti lahko vsaj malo približal. Pa sploh ne iščeš popolnega razumevanja. Iščeš samo drobtine. Da bi te nekdo razumel vsaj za spoznanje. Da nimaš občutka, da tvoje besede vedno naletijo na gluha ušesa. Da se ti ljudje smejijo za hrbtom. Ker očitno govoriš nek jezik, ki ga lahko razumeš le ti. Da nimaš občutka, da ti za vrat konstantno diha nesreča. Da vse, česar se dotakneš, uničiš. Uničiš do te mere, da tudi to postane nepopravljivo poškodovano. Da še najlepše vaze na svetu spremeniš v črepinje. Da za seboj vedno puščaš razbitine. In običajno samo s tem, da se pojaviš – kot tornado.
Če praviš, da si nepopravljivo poškodovan, zna biti, da v to verjameš. Svoj občutek si razvil v prepričanje. Vztrajno in dovolj dolgo si ga gojil. Vedno znova si ga podoživljal. Prepričanje si toliko časa zalival, dokler ni iz njega zraslo drevo. Sedaj ni nobenega dvoma več, da nima ogromne krošnje in močnih korenin. Ker jih ima – in vsak dan večje. Prepričanja so tvoje najbolj trdovratne misli. Misli, ki se te držijo kot klop in vodijo tvoje življenje. Karkoli se boš resnično prepričal, vse to boš tudi doživljal in sčasoma tudi videval v realnosti – vedno bolj pogosto. Prepričanja te lahko pripeljejo tako daleč, da imaš občutek, da imaš vedno prav samo ti in nihče drug. Tvoja mala prepričanja čez čas lahko postanejo velika prepričanja.
To, kar govoriš, je namreč tvoja resnica. Nihče na svetu te ne more ustaviti ali prepričati, da to ne drži. Ti sam seveda najboljše veš, kaj je res zate. Veš že, samo vprašanje pa je, kako se počutiš? Ali se počutiš boljše, ker imaš vedno prav? Ker preglasiš vse v prostoru? Ali dobljene bitke občutiš kot poraze? Čeprav vedno zmagaš s svojimi argumenti, se mogoče počutiš, kot da to sploh niso zmage. Karkoli dobrega ti pride na pot, odpišeš. Ne znaš sprejeti. Mogoče imaš občutek, da dobrega nisi vreden. Da si ne zaslužiš. Kot da dobre stvari niso zate, čeprav so namenjene tebi. Kako si potlej lahko zmagovalec, če pa se počutiš kot največje razočaranje na svetu?
Eden najslabših občutkov vseh časov je občutek, ki se v tebi manifestira kot nepopravljiva škoda. Verjetno ni samo en, ampak gre za združenje občutkov. Več kot je negativnih občutkov na kupu, hujše se izražajo v tebi. Kar tekmujejo za tvojo pozornost. Dan recimo začneš z obupnim jutranjim občutkom. Vedno vstaneš z levo nogo. Nato te napadeta strah in dvom. Misel, da ti to, kar si želiš, ne bo nikoli uspelo. Oboje hitro zamaskiraš s praznim ponosom in aroganco. Tisti, ki dvomi vate, je največji bedak na svetu. Kasneje se potapljaš v zabavne stvari in občutek grandioznosti. Da si nad vsem, kar se ti dogaja v življenju. Odrezan si od sveta. Realnost se te v bistvu ne tiče. Je tvoja zadnja skrb. Ampak kadarkoli ujameš svoj obraz v ogledalu, se držiš mrko in manično. Šokiran si, kako v resnici izgledaš. Sam sebi se zdiš zmešan. Zvečer, ko greš spat, pa se ti v postelji pridruži še anksioznost. Da povoziš tudi to kot proti orožje zopet uporabiš grandioznost, da si v bistvu največji car na svetu.
Mogoče se v nahajaš v primežu negativnih čustev. Obupno iščeš pot ven. Čustveno si razpet med tem kaj je realnost in kaj fikcija. To je pravzaprav tvoje večno neodgovorjeno vprašanje. In ker si ne znaš pomagati, z negativo še naprej prilivaš olje na ogenj. Navsezadnje so ti negativni občutki izredno domači. Lahko, da so edini občutki, ki jih sploh čutiš. Mogoče si prepričan, da gre za tvoje normalno stanje. Ko komu povzročiš škodo in trpljenje, te svoje občutke uokviriš. Doma imaš celo razstavo. Polno steno občutkov, za katerimi stojijo same osebne katastrofe. Teh tvojih umetnin seveda ne razume nihče – razen tebe. V bistvu še ti sam ne veš točno, čemu služijo. Ampak ker so ti občutki edini, ki jih sploh čutiš, z razstavami osebnih katastrof še naprej nadaljuješ.
Ampak ali res drži, da tvoji negativni občutki nimajo čisto nobene vrednosti? Ali res ničemer ne služijo? Mogoče se ti s tem niti približno ne strinjaš. Ravno obratno – mogoče imajo zate največjo vrednost na svetu. Mogoče te občutke krvavo potrebuješ. Mogoče daš lahko obliko svojim negativnim občutkom in jim s tem spremeniš predznak – minus postane plus. Vse, kar se v realnem svetu ne obnese najbolje, najde supermesto v umetnosti. Navidez nesmiselna bolečina lahko dobi vrednost – čustveno vrednost, abstraktno vrednost, umetniško vrednost… mogoče je to tudi uporabna vrednost. Lahko si osmisliš svoje notranje muke. V teh momentih se za razliko počutiš lepo, saj obstaja vsaj nekdo, ki te lahko razume – čeprav gre za stvar.
Mogoče, da je umetnost tvoja edina rešitev na svetu. Ker ko se umetniško izražaš, takrat ne razmišljaš. Preprosto kreiraš. Nič ne moreš reči narobe, nič ne moreš narediti narobe. Umetnost te nikoli ne ocenjuje ali obsoja. Vedno te samo sprejema. Ko pišeš, rišeš ali igraš inštrument si popolnoma zatopljen v trenutni moment – preteklost in prihodnost ne obstajata. Ves zunanji svet je utišan. Čutiš pa občutek, ki je za razliko dober, inspirativen. Zdi se ti, da nekaj pelje. Da si na poti k nečemu izjemnemu. Vse notranje muke, s katerimi živiš, lahko uporabiš kot opeke. Dejstvo, da si hišo zgradil iz najbolj obupnih čustvenih materialov na svetu, ima zate lahko še toliko večjo vrednost. Svoji nepopravljivi poškodovanosti si pravkar dal nek višji namen.
Ni nobena skrivnost, da je kanaliziranje občutkov skozi umetnost zdravilno in terapevtsko. Če bi negativo čistil samo skozi pogovore z ljudmi, potlej bi bili tvoji sogovorniki tvoja boksarska vreča… odlagališče za smeti. Zato je bistvena razlika, ali svoje negativne občutke obešaš na ljudi ali pa jih izliješ na list papirja. V trenutku, ko svojo negativo enkrat usmeriš v neko produktivno smer, ta postane tvoje sredstvo za samopomoč. Psihično ti pomaga. Tudi, če se teh občutkov ne moreš za večno znebiti. Tudi, če se ne moreš dvigniti nad njih in se osvoboditi. Še vedno lahko sobivaš z njimi. Tako nikoli resnično ne potoneš, ampak lebdiš na gladini. Svoje negativne občutke pač sprejmeš. Naučiš se, kako živeti z njimi. Namesto, da te vedno znova preglasijo in nadvladajo. Če malo pomisliš, je ravno tvoja negativa na 100 in 1 način v resnici razlog, da imaš včasih občutek, da si nepopravljivo poškodovan.
