Svetloba in razsvetljeni mojster

OGLAS

Iskren duhovni iskalec se je vrgel pred noge razsvetljenemu mojstru in ga prosil za neposredno izkušnjo skrivnostne notranje svetlobe. Mojster se je nasmehnil, nato pa častilca igrivo lopnil po temenu. Mož se je v trenutku zvil na tla in prosil, naj se izkušnja preneha. Mojster je planil v krohot in se nežno dotaknil moževe roke, da bi ga umiril. Ko je privrženca prijel za drhtečo roko, je pojasnil: „Na spoznanje svetlobe se moraš pripraviti. Bi spustil visoko napetost skozi pokvarjeno vezje ali pa zlil dragoceno vodo skozi počeno cev?“

Mistiki, učitelji, svetniki in modreci vseh izročil nam iz sočutja predajajo vaje, s katerimi si sistematično očistimo in okrepimo fizično, miselno in subtilno omrežje. Govorijo nam, da s tem, ko sledimo tem naukom ter marljivo izvajamo vaje v skladu z iskrenim hrepenenjem po spoznanju resnice o tem, kdo dejansko smo, privlačimo vsevedno božjo milost. Postopoma težko breme naše trme, licemerstva, nepopustljivega ega popušča, naša prilagodljivost in humor pa naraščata.

Začenjamo sijati.

V notranjosti dvorane sanctum sanctorum žari snopič svetlobe, ki ponazarja božansko iskro, tlečo v našem srcu. Prebujenje te iskre do vrhunca zmogljivosti velja za najčastitljivejšega in najveličastnejšega od vseh začetkov.

OGLAS

Šaktipat, kar v sanskrtu dobesedno pomeni spust božanske energije, se lahko prenaša s pogledom, mislijo ali dotikom razsvetljenega bitja, bodisi živega ali z dušo. Lahko se podaja v sanjah ali z meditacijo, včasih s šepetom starodavnih manter, katerih vibracije so ključ, ki odpira zaklenjene notranje duri naših src in misli. Čas in prostor sta postranska, saj šaktipat presega vse omejitve zemeljske narave. Ne moremo je izsiliti in nikoli ni na voljo na zahtevo. Ko jo prejmemo, se ta iskra zaneti in razplamti v svetlobo.

To je svetloba, s katero se posameznikovo življenje preobrazi iz običajnega v izredno. To je svetloba, ki vsebuje vse. Ko se ta svetloba razodene, se nam rešitve ugank življenja in smrti zazdijo očitne, kako moramo živeti, pa postane nagonsko in samoumevno. Ni nas več strah, ostanejo nam le globoko hrepenenje po ustrežljivosti, občutek večne hvaležnosti, sočutno srce in čudovit občutek radosti ter smeha, saj spoznamo vzvišeno resnico, da smo vsi eno.