Končno prihajajo fiziki, zdravniki, biokemiki in različni »alternativci« do skupnega imenovalca našega zdravja. Sodobne raziskave namreč potrjujejo, da je resnični razlog za vse obstoječe bolezni le pomanjkanje energije v telesnih celicah.
Dobitnika Nobelove nagrade David Bohm in Albert Szent-Giörgi sta ugotovila: »Materija je zamrznjena svetloba« in »Vsa energija, ki jo sprejemamo v telo, prihaja izključno od svetlobe.« Pri tem mislimo na svetlobo, ki je veliko več kot le fizični pojav. Elektroni sončne svetlobe so obenem valovi in materija, so dokazali fiziki. So prana in hrana, bi rekli Kitajci.
Svetlobo v telo sprejemamo na različne načine. Uskladiščena je v živilih, ki jih uživamo (če so ta seveda pridelana na sončni svetlobi in valovanja svetlobe nismo uničili z neustrezno predelavo). Svetlobo sprejemamo tudi skozi oči in kožo. In ker je svetloba veliko več kot le fizični vidik sončne svetlobe, je tudi vsaka izmenjava energije z drugimi bitji, naša odsotnost ali prisotnost oziroma naša pretočnost pomemben dejavnik vsrkavanja svetlobe. Tako kot mora biti radijski sprejemnik naravnan na določeno frekvenco, če želimo »uloviti« določeno postajo, mora biti tudi človek prisoten, da lahko »lovi« in »skladišči« svetlobo. To pozna vsak, ki je sposoben vsaj delček časa bivati v prisotnosti. Ko se ukvarjamo z nečim, kar nas izpolnjuje, in ob tem ne razmišljamo o tem, kaj je bilo včeraj in kaj nas čaka jutri, temveč smo le tu in zdaj, pogosto začutimo, kako hitro so se nam »napolnile baterije«. In obratno. Tisti trenutek, ko začnemo skrbeti, premišljevati, se jeziti, ocenjevati sebe in druge, ko nas je strah ali nas popade žalost, se počutimo, kot da bi vsa energija odtekala iz telesa.
Kolikor svetlobe – toliko zdravja
Biofizik prof. dr. Fritz Albert Popp pravi, da človek ni mesojedec ali vegetarijanec, temveč je predvsem sesalnik svetlobe.
Tudi dr. Budwigova je prav v pomanjkanju vsrkavanja svetlobe videla glavni vzrok za rakave in druge degenerativne bolezni današnjega časa. V knjigah Laneno olje in Rak, problem in rešitev lahko preberete zelo natančno razlago vpliva elektronov svetlobe na zdravje naših celic. Dr. Budwigova ugotavlja, da je človek med vsemi bitji sposoben vsrkati največ fotonov, vendar le pod pogojem, da lahko njegova »antena« sprejema to valovanje. »Živ organizem lahko nabira in skladišči elektrone sončne energije le skozi postopek resonančnega vsrkavanja. Da bi organizem vsrkal elektrone, mora v telesu obstajati elektronski sistem, ki je na enaki valovni dolžini ali na več enakih valovnih dolžinah.« Ko se emotivno »razglasimo«, ko uživamo hrano, ki ne doseže potrebnega valovanja, ali če kožo mažemo s parafinskimi olji, dejansko ustavljamo proces vsrkavanja svetlobe.
Danes so vse bolj aktualne raziskave biofotonov. Gre za fotone, ki jih sevajo vsi živi organizmi in jih imenujemo biofotoni. Vodilni raziskovalec biofotonov in nominiranec za Nobelovo nagrado prof. dr. Fritz Albert Popp je odkril: »Sposobnost hrane, da sprejema energijo v obliki sončne svetlobe, v resnici bolj določa vrednost hrane, kot njena snovna sestava.« Več neokrnjene svetlobe živilo shrani, toliko bolj zdravilno in univerzalno deluje. »Tisto, kar naše telo resnično prehranjuje, niso le snovne substance, kot so minerali, vitamini in kalorije, temveč predvsem svetloba, ki je vključena v rastlinske celice (biofotoni), ki se ponovno sprožijo s procesom presnove.«
Po novejših izsledkih raziskav kakovosti živil je ta odvisna predvsem od vsebnosti fotonov in informacij (sprejetih barvnih frekvenc), ne pa toliko od vsebnosti kalorij. Brez zadostne sončne svetlobe z vsemi frekvencami tudi v hrani jasno primanjkuje svetlobe in je zato brez vrednosti. Raziskava biofotonov je privedla do novih posledic pri oceni živil. Odgovorni proizvajalci, ki nam ne ponujajo le »trupel živil«, uporabljajo biofotonske meritve kot kazalce ohranjenosti energije živila. Vemo, da takšne metode meritev izvajajo v podjetjih, kot so Pharmos, Bioforce, Wala, Weleda itd.
Z meritvami sposobnosti sprejemanja in oddajanja celic so tako raziskovalci prišli do sklepov, da večina naših tehnologij predelave živila energijsko siromaši. Ugotovili so tudi zelo velike razlike med živili, ki se zaradi potrebe globalizacije nabirajo še nedozorela, in tistimi, ki rastejo v našem okolju ter jih lahko obiramo in uživamo v polni zrelosti, ko so zaužila največ svetlobe. V divjeraslih rastlinah je sposobnost shranjevanja svetlobe v celicah občutno večja kot v umetno gnojeni hrani, zato so ta živila superiorna tudi s stališča frekvenc, s katerimi nas lahko oskrbijo. Meritve biofotonov divjeraslih rastlin in sadežev so pokazale, da so pri teh živilih dejavnosti fotonov enkrat močnejše kot pri ekoloških živilih. Podobno so pokazale tudi meritve potencialov različnih vrst sezama, ki so jih opravili v podjetju Pharmos. Izvirne t. i. pra sorte, ki so obstajale pred našim žlahtnjenjem, so pokazale neprimerno večje rezultate pri vseh parametrih.
Tudi biodinamiki razpolagajo z različnimi metodami, s katerimi ugotavljajo stopnjo svetlobe in notranji red v živilih. To počnejo z metodami kristalizacije in dvigajočih se slik.
Le naša industrija še vedno vztraja pri tem in uspešno uzakonja, da pri ocenjevanju kakovosti (razred) živila štejejo le zunanji videz in velikost. Če bi upoštevali dognanja znanstvenikov, bi sodila prav ta živila v najnižji razred.
Kot pravi profesor Popp: »Živalska hrana, industrijsko obdelana hrana, globoko zamrznjena ali obsevana živila in hrana, pripravljena v mikrovalovni pečici, vsebujejo le še zelo omejeno hranilno vrednost svetlobe. Prava živila so, kot pravi že beseda sama, živa in zato polna svetlobe.«
S tem soglaša tudi avstrijski fizik in dobitnik Nobelove nagrade Erwin Schrödinger, ki je že pred več desetletji opozoril, da pri živilih ni bistvenega pomena to, da človeka oskrbujejo z energijo. Pomembneje je, da mu hrana nudi ustrezne informacije (ki jih kot določene frekvence vsebuje sončna svetloba), ki ustvarjajo red oziroma ga stabilizirajo. Tako kot homeopatija telesu dovaja manjkajoče vibracije oziroma razliko v vibraciji, tako v principu deluje vsako normalno hranjenje: telo s hrano in svetlobo sprejme zlasti tisto valovno dolžino, ki jo telesu trenutno primanjkuje. Skozi nove vibracije se že obstoječe okrepijo in takoj se počutimo bolje. S hrano in sončenjem tako v telo sprejemamo red, ki uravnovesi nered v našem telesu.
Temna bilanca današnjega časa
V luči vsega, kar ste prebrali, se vprašajte, koliko je sploh svetlobe v vašem življenju.
Če upoštevamo izračune, da se sodoben človek na soncu zadržuje le pet odstotkov časa v primerjavi s časom, ki ga je na soncu preživel pred sto leti, in da je večina hrane, ki jo zaužijemo, zrasla ali je rejena v pogojih brez polne sončne svetlobe, nas podatki o hitro naraščajočem številu rakavih in drugih nevarnih bolezni sploh ne presenečajo. Bolj preseneča, kako smo se sploh pustili pripeljati v to temno slepo ulico.
Današnji človek je že tako odtujen svetlobi, da je v stanju telesne in duševne izčrpanosti vse lažja tarča pohlepa tistih, ki bi ga radi še bolj zasužnjili in izrabljali. Sočasno s fizično temo smo se tako oddaljili tudi od notranjega vira svetlobe – od lastne (za)vesti. Iz teme pa obstaja le en izhod – pojdite v smeri svetlobe, ljubezni in notranje resnice.
Avtorici: Sanja Lončar in Sabina Topolovec
