Svobodni smo šele takrat, ko odpustimo

OGLAS

V življenju se nam pogosto zgodi, da proces odpuščanja začnemo hitro povezovati z opravičevanjem določenega dejanja ali vedenja. Toda, zavedati se moramo, da odpustiti nikdar ne bo pomenilo opravičiti nekega dejanja ali vedenja, ki nas je prizadelo. Šele takrat, ko razumemo, da odpustiti pomeni pustiti nekaj za sabo in se pomakniti naprej, postanemo svobodni.

Ko držimo zamero do določene osebe, držimo to osebo tudi v našem življenju in se počutimo ujeti. Ne moremo se osvoboditi, saj tej osebi dajemo moč, ki ji ne pripada. Če se postavimo v realno situacijo, nekatere stvari preprosto so neodpustljive, predvsem takrat, ko nas je nekdo globoko ranil in poškodoval najgloblji del nas. Vendar, beseda “odpustiti” se velikokrat napačno razume. Ni nujno da sam proces odpuščanja vključuje tudi osebo, ki nas je prizadela. Gre za proces, ki se odvija ZNOTRAJ NAS, ZA NAS IN ZA NIKOGAR DRUGEGA. Ko se zavedaš, da boš drugim in sebi odpustil/-a zaradi sebe, je to znak, da lahko postaneš svoboden/-na.

V preteklosti sem veliko bolj močno držala zamero, kot pa jo zdaj. Hitro sem komu kaj zamerila, včasih me je razburila že malenkost, nisem prenesla negativne kritike in to vse sprejemam, saj se zavedam, da je to izhajalo iz moje lastne ranljivosti in tega, da nisem verjela vase. Sedaj vem, da odpustiti v resnici pomeni pustiti, da nekaj gre, ker nam več ne služi. Narediti moramo prostor za nekaj novega, da lahko potem le-to vstopi v naše življenje. Odpustiti pomeni osvoboditi se, se pomakniti naprej, se zavedati, da želimo svojo moč nazaj. Odpustiti torej ne pomeni opravičevati vedenja, prav tako pa tudi ne pomeni pozabiti in se pretvarjati, da se nič ni zgodilo. Odpuščanje se dogaja znotraj nas in vsak od nas se na drugačen način sooča s tem procesom, enako kot z žalovanjem. Pravzaprav sta lahko ta dva procesa precej povezana, saj se pri obeh spopadamo z izgubo.

OGLAS

Se mi pa še vedno zdi, da je najtežje odpustiti samemu sebi. Včasih ni dovolj, da nam odpusti nekdo drug, saj še imamo v sebi vedno ta občutek krivde, ki nam ne da miru. Še vedno delam na tem, da odpustim svojemu “staremu jazu”, ki ni prepoznal, koliko je pravzaprav vredno življenje in ga ni cenil, se ni spoštoval in ohranjal prepričanje, da je tako ali tako vse nesmiselno. Odpuščam si za vse, kar sem rekla sama sebi in v kaj sem v preteklosti verjela. S tem, da si odpuščam, puščam “stari jaz”, stari del mene, da gre, saj mi več v tem trenutku ne služi, sem pa hvaležna zanj, saj me je na nek način izoblikoval.

Zapomni si, da je odpuščanje proces, v katerega stopiš le zase in za nikogar drugega! Odpustiš zato, ker želiš postati svoboden/-na in si vzeti nazaj svojo moč, ki ti je pripadala. Odpuščanje je znak ljubezni do sebe. Je pa hkrati tudi eden od najtežjih procesov v našem življenju, vendar to še ne pomeni, da ga nismo sposobni “premagati”.

Eva Kojc

Najdete me tudi na Instagram profilu za osebno in duhovno rast LJUBITI ŽIVLJENJE (ljubitizivljenje)