Ljudje smo prišli sem na zemljo okušat sebe, vsak sebe na svoj način. A kaj takšnega je možno samo takrat, ko drugemu dovolimo, da sam sebe doživlja, kot se mu zdi zanj najprimerneje. Težava že nastane, ko se posameznik odloči, da bi doživljal sam sebe na čisto svoj, unikaten način, pa vedno bolj prepoznava, da je to pravzaprav zelo težko.
Ljudje smo na zemlji namreč, da se učimo, tako na zunaj, kot na znotraj. In tukaj se začne zapletati, saj imajo nekateri preveliko željo, da druge prepričajo v to, kar oni okušajo kot resnico, drugi pa mogoče spet premajhno. Le-ti, drugi so vse preveč krat izpostavljeni temu, kar jim hočejo navreči, v njih poriniti oni prvi.
A tudi s tem, ni čisto nič narobe, saj je tudi to del okušanja sebe. Nemogoče je namreč okusiti sebe iz vseh strani, iz tiste posiljene in iz tiste, ki je posiljena, če se ne gremo igre življenja.
Zanimivo pri vsem skupaj pa je to, da četudi želimo izstopiti iz te igre življenja, pa spet okušamo nekaj. To je dostikrat povezano s tem, kar smo okušali v otroštvu ali v katerem od preteklih življenj. In četudi torej pravimo, da se ne gremo nekega aspekta življenja, ker ni duhoven, finančen, znanstven ipd., da ga še vedno okušamo, le iz svoje lastne perspektive.
Družbena gibanja v posamezni skupnosti so spet izogibanje ali ne izogibanje okušanja nekega vidika življenja. In bolj se družba bori proti nekemu vidiku okušanja življenja, bolj rine, poriva drugi vidik, ki pa želi biti okušen.
Tako dobimo v družbi manjšine in večine in zanimivo, kljub temu, da je naš notranji svet, svet doživljanja naše notranjosti v popolni tišini, pa znotraj umov posameznikov nastajajo in obstajajo napetosti, ki želijo nekaj izraziti.
Izražanje teh napetosti je lahko takšno, da jim sledimo ali ne in od samega načina soočanja z njimi je odvisno, kakšen bo učinek, tako na posameznika, kot na družbo samo.
Kot sedaj že vsi lahko opazujemo vpliv posameznikov na družbene in individualne procese življenj, je tisti, ki potiska z umom zelo škodljiv, ker drugega posameznika ali družbeno skupino porine v neko smer, ki je sploh ne želi, s tem pa ga/jih še bolj porine v smer okušanja tega, česar ne želijo.
Pri vsem tem pa ne gre pozabiti, da vse to okušamo posamezniki v svojih čustvih, umu in telesu.
Bolj nas seveda nekdo rine, poriva v svoj lasten pogled na resničnost, bolj se to sklada ali ne s tem, kar doživljamo mi v okviru svoje individualne resničnosti. In, če to kar je porinjeno v nas in v kar nas prepričujemo, da naj živimo, ni v skladu s tem, kar je naša notranjost prišla okusit, bomo postajali vedno bolj jezni, otopeli, zagrenjeni, agresivni; vse dokler vse to ne bo eksplodiralo.
Ko živimo v družbi, bodisi kot posamezniki ali kot del družbenega gibanja, je zelo pomembno, da spoštujemo način in interese drugih ljudi, kajti če ne, postaja skupina ljudi ali posamezniki v skupini, ki jim ni na kožo pisan način življenja, katerega ji vsiljuje druga skupina ali posamezniki vedno bolj zagrenjena.
A ne samo to, kar se čustva prenašajo med ljudmi, ker čutimo drugi druge, drugi na druge odreagiramo, vedno bolj tudi začenjamo živeti v svoji laži sami, saj nas čustva, ki jih dobivamo od ljudi, ki morajo živeti nekaj drugega, kot svojo lastno resničnost, vedno bolj bolijo. In to ne zaradi tega, kar nas oni obmetujejo s svojimi čustvi, temveč zato, ker smo sami ustvarili razkol znotraj tega, v kar sami verjamemo in čutimo, da je za nas prav.
Dobro je ob vsem tem ne pozabiti, da je naša vrojena narava nenasilna, da je prišla okušat samo sebe in da lahko to počne na najširši možen način kot je le to sploh možno, samo tako, da drugim dovoli, da so točno to, kar si želijo biti. In če delujemo v nasprotju z našo vrojeno sposobnostjo in kapaciteto ljubiti brez predsodkov, ter preprosto dovoliti drugim, da so to kar so, potem najbolj škodimo sebi, svoji družini, potomcem, okolici.
