TAI JI QUAN

Imenovan tudi Taj Či, Thai CHI itd.
TAI-JI-QUAN je starodavna kitajska borilna veščina, ki se je, kot ena redkih, obdržala vse do današnjega časa.

OGLAS

YANG ŠOLA te veščine, ki jo sam uporabljam pri poučevanju, je primerna za vse ljudi, ne glede na starost ali bolezensko prizadetost. Bistvo veščine je mehko, zelo počasno, pa vendar izredno koncentrirano in kontrolirano gibanje med elementoma ognja (kozmosa) in zemlje, v tretjem elementu, zraku. S koncentracijo na gibanje, ko »duh vodi in telo sledi« ali ko se »duša giblje in telo ji sledi« dosežemo enak ali podoben učinek, kot pri jogi, le da ta tehnika izvira iz malce bolj oddaljenega konca sveta, kjer so bile pomembne v trenutku nastajanja, neke druge vrednote.

Veliko zaslugo za razvoj kitajskih borilnih veščin ima budistični menih Indijec Bodhidharma (kitajsko: Ta Mo, japonsko: Daruma), ki je ob prihodu na kitajsko opazil, da so budistični menihi bolehni in da težko obdržijo budnost med meditacijo. Zato je uvedel sistem rekreativnih vaj, za katere ni povsem jasno ali so imele že na začetku borilni značaj. Kasneje se je iz tega razvil tako imenovani Shaolinski boks, ki temelji na gibanju petih živali: zmaja, tigra, leoparda, kače in žerjava.

Tai Ji Quan je kitajska tradicionalna, notranja ali mehka borilna veščina, ki temelji na taoistični filozofiji jina in janga. Začetki Tai ji quana segajo v prvo tisočletje pred našim štetjem, ko je neznanec iz takratnih medicinskih tekstov izločil znanje o akopresurnih točkah in iz tega razvil 37 tehnik bojevanja. Tai Ji Quan naj bi ustvaril Zhang San-Feng cca. leta 1101 n.š., ki je živel v samostanu Škrlatni vrh v gorovju Wu Tang. Zhang San-Feng je bil taoist in je po nekaterih pričevanjih nesmrtnik, saj je bil opažen večkrat v obdobju med SONG (960 n.š.) in MING dinastijo (1460 n.š.), kar naj bi potrdilo, da je živel več kot 500 let. Legenda pravi, da je pri opazovanju boja med žerjavom in kačo dojel pomembnost krožnih, neprekinjenih gibov kače nad odsekanimi premočrtnimi gibi žerjava. Na podlagi tega je utemeljil 13 tehnik, ki so opisane v klasičnem tekstu Tai chi chuan ching. Veščina se je prenašala iz roda v rod pod različnimi imeni in danes poznamo več stilov, od katerih so najpomenbnejši Chen, Yang, Wu in Sun, ki se imenujejo po svojih ustanoviteljih.

Tai Ji Quan izvira iz tako imenovane veščine trinajst, ki je osnova za vse današnje stile. Tai Ji Quan se je prenašal naprej in sledil je nastenek šol Chen, Yang, Wu, Wu Shi in Sun. Najbolj razširjen stil je Yang.
Na Zahod je ta veščina prišla šele v začetku 50-ih let prejšnjega stoletja, uveljavila pa se je najprej med rekovalescenti po miokardnem infarktu in možganski kapi, kasneje pa zasedla pomembno mesto med tradicionalnimi vadbami, tudi v terapevtske namene. V kratkem času se človek lahko nauči osnovnih vaj, ki jih potem s časom pili, izboljšuje in dopolnjuje, ali pa ostane pri istih in jih redno izvaja z namenom pridobitve boljših motoričnih sposobnosti, koncentracije, relaksacije, uskladitve duha, uma in telesa itd.

Veščina vam daje tudi eleganco gibanja v prostoru, zato jo uporabljajo tudi pri poučevanju mnogih profilov, ki imajo stike z ljudmi. V Slovenijo je veščino s Kitajske prinesel mag. Jani Osojnik in jo zelo populariziral v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ker veščina tako sprošča, obnavlja energetske pretoke, dviga rezervne energetske potenciale, dovaja svežo energijo med izvajanjem dihanja pri vajah in seveda tudi uspešno zdravi, je bila toplo sprejeta med osveščenim delom javnosti.

Izvajanje veščine ima 3 stopnje. Prva stopnja je osnovni tečaj, ki poteka 3 mesece, 1x tedensko po 1-2 uri, v skupini 10 – 20 učencev in pod vodstvom izkušenega učitelja. Druga stopnja je vadba z izvajanjem veščine, ki običajno poteka na prostem, v zimskem času pa v zaprtem prostoru. Tretja stopnja je vadba v večjih skupinah ( tudi po 1.000 udeležencev ), ki je kontinuirana in rutinska ter zagotavlja osnovno kondicijo ter osnovne sposobnosti za delo in življenje, če se opravlja redno.

Učenje in potem vadba potekajo tudi v treh skupinah. V prvem delu je ogrevanje, v drugem deli izvajanje »form« in v tretjem delu usmerjanje energije in meditacija.

TAI JI QUAN je t.zv. KRALJICA BORILNIH VEŠČIN ( Tai = najvišji, JI ali chi = energija, QUAN = obvladovanje ) in se uporablja, kot osnova, v vseh borilnih veščinah v tej ali oni obliki. Sprošča, obnavlja energetske pretoke in energetske potencijale, umirja, vrača vam mladostno gibčnost, zrelo koncentracijo in elegantnost gibanja ter zdravi mnoge tegobe sodobnega časa, od bolečin v hrbtenici in loko-motornem sistemu do raznih psihičnih težav, kot so depresivna in kompulzivna stanja, hiperaktivnost in nevrovegetativna distonija. Vadbo zelo priporočamo obema spoloma in vsem starostnim skupinam!
 
Avtor: IgorT