Tako mi gre na živce

Nekako tako se je jezila Karla po prvih treh srečanjih našega druženja. V mislih je seveda imela neko drugo udeleženko. “Veš, moti me, da kar naprej govori in se postavlja nad druge,” je nadaljevala v zaupnem tonu in še dodala: “Bom raje menjala skupino, da je ne bom več srečevala.”

Rešitev, s katero se pogosto izmaknemo temu, da bi malo bolje pogledali, kaj se skriva za našimi tovrstnimi čustvenimi reakcijami …

In kaj se je dogajalo naprej?

Karla je res zamenjala skupino. V drugi skupini je sama pogosto vskočila v besedo ostalim sodelujočim, kazala tendenco po uveljavljanju in bila nestrpna do nekaterih v skupini. Hm, morda je šla komu s tem vedenjem, dokler se ga ni začela zavedati, kar pošteno na živce. Če smo iskreni, kdo med nami se kdaj ne zaloti ob misli, da nam ta ali oni s katero od svojih lastnosti (ali pa kar tako) pošteno ‘stopi na živce’? Neradi to priznamo, če pa že, smo seveda polni pojasnil in opravičil, zakaj in kaj nas moti na drugem človeku.

OGLAS

POGLED V OSEBNO ZGODOVINO

Naj nam bo tale začetni nestrpni odziv slušateljice izhodišče za razmišljanje, kaj je v ozadju tovrstnih in podobnih odzivov. Da bi bolje razumeli, kako vpliva preteklost na našo sedanjost in prihodnost, se vrnimo v čas svojega otroštva. Okolje, v katero smo z rojstvom prišli in v njem odraščali, je v nas pustilo določen energijski in psihološki vtis. Kot majhni otroci smo bitja prav posebnih značilnosti. Po eni strani je majhen otrok povsem nebogljeno bitje, popolnoma odvisen od staršev oz. odraslih ljudi, po drugi strani pa pogled v oči otroka lahko kdaj tudi globoko preseneti in presune. Skozi otroške oči sije svetloba, vtis razumevanja, modrosti, kot da nas gleda iz oddaljene razsežnosti. Kasneje, ko otroci že govorijo, nas lahko presenetijo z besedami in sporočili, ki odsevajo modrost, razumevanje ali sočutje.

Tudi malčki, ki vidijo različna bitja ali angele, niso tako zelo redki. Otroci so v svoji naravi čisti, nedolžni, iskreni so v stiku s sabo, s svojim notranjim jazom. Hkrati s tem močnim notranjim stikom pa se malčku postopoma oblikuje tudi zunanji jaz. Spoznanje, da on in mati nista eno, je že prvi korak tega procesa. Sčasoma se kontakt z notranjim jazom izgublja. Ob tem pa se v polju njegove zavesti začenja oblikovati središče, osebni – zunanji jaz. Oblikovanje zunanjega jaza in osebnosti se ne zgodi čez noč. Nasprotno, to je proces, v katerem imajo ključno vlogo starši ali skrbniki otroka.

TUDI ZATO SMO TAKŠNI, KAKRŠNI SMO

To v praksi pomeni, da se otroci učijo od staršev, vzgojiteljev, učiteljev in nasploh od okolja. V tem procesu ne gre samo za učenje preko vzgoje, besed, pravil in vzorcev, ki so blizu staršem in ki jih ti prenašajo na otroke, gre tudi za učenje na subtilnejših energijskih ravneh, saj otroci dojemajo sporočila, tudi če ta niso izrečena. Majhno bitje srka vase vse vtise iz okolja. Kako si te vtise interpretira, je seveda precej odvisno od staršev. Ti mu lahko dajo ustrezno ali manj ustrezno razlago. Postopoma se otroška psiha polni z najrazličnejšimi vtisi, razlagami, vzorci, prepričanji, čustvi … In postopno se izgrajuje osebnost. V njej je zapisano vse, kar smo doživeli od zgodnjega otroštva, ta zapis pa je lahko na zavedni ali nezavedni ravni.

Če smo odraščali ob ljudeh, ki so imeli sami stik s svojim notranjim jazom ter njegove kvalitete in vrednote živeli, smo tudi mi posrkali, prejeli in ponotranjili tovrstne vtise in vzorce. Če pa so bili naši starši ujeti v vzorce in omejitve okolja ali so se identificirali z vsebinami svoje duševnosti oz. podzavesti in so delovali skozi lastne potlačene vsebine, smo tudi mi prejeli tovrstno dediščino.

Namesto da bi nas spodbujali k stiku s seboj in nas usmerjali k notranji etiki, so nam starši nemalokrat skušali vsiliti vzorce, ki so bili po njihovem prepričanju ustrezni. K temu sodijo prepričanja, kaj je za nas dobro in kaj ne, kako naj se vedemo, kaj se spodobi in kaj ne, kaj zmoremo in česa ne, kje smo dobri in kje neustrezni ipd.

Marsikatero izjavo ali energijsko sporočilo staršev smo ‘posvojili’, jo privzeli za svojo, pa se tega morda niti ne zavedamo. Mnoge izmed njih so vtisnjene v našo podzavest, kar pa seveda ne pomeni, da nimajo vpliva na nas. Nasprotno! Zelo močan vpliv imajo prav zato, ker se jih ne zavedamo in nezavedno usmerjajo naša dejanja in odzive ter vplivajo na občutek (ne)izpolnjenega življenja.

RAVNANJA, SKOZI KATERA SE IZRAŽAJO SKRITI VZORCI

Nezavedni življenjski, miselni in čustveni vzorci (to so lahko tudi mnenja o sebi in drugih, kompleksi, dogme, nezavedni spomini, avtomatični čustveni odzivi, zanikana čustva) se najpogosteje izražajo in delujejo na tri različne načine.

Lahko smo ujeti v nasprotje tiste lastnosti, ki je pri sebi ne vidimo, ker smo jo potlačili oz. zanikali. Na primer: nočemo biti nekakšen tepec, zato se nenehno izobražujemo; nočemo biti nezanesljivi, zato gremo preko sebe, samo da bi veljali za zanesljive; ne sprejemamo, da smo krivični in smo pretirano prijazni ali previdni v odnosih. Primer tovrstnega delovanja je pogosto viden pri vzgoji. Nekateri starši, ki so kot otroci doživljali pritisk avtoritete ali grobost svojih staršev in se čutili omejene ter nesproščene v svoji družini, svoje otroke vzgajajo brez omejitev ali z zelo ohlapnimi mejami. V svojem ravnanju pobegnejo v nasprotje (pretirana popustljivost) in se ujamejo vanj. Zato, da ne bi bili pregrobi, tiranski in da bi njihovim otrokom bilo bolj prijetno odraščati. V ozadju tega je lahko nesproščena bolečina ali zamera lastnim staršem, iz česar se pogosto rodi prepričanje: “Jaz pa že ne bom tak kot moj oče!” Toda pri tem se lahko ujamemo v drugo skrajnost. Dokler si zares ne ozavestimo, zakaj nečesa nočemo, smo pogosto ujetniki nasprotja tistega, česar nočemo.

Druga možnost je, da lastnost, vzorec oz. nekaj, kar smo ‘podedovali’ od staršev, nezavedno ali le deloma zavedno izražamo. Šele čez leta se lahko zalotimo, da delujemo ali razmišljamo tako kot naša mama ali oče, pa tega sploh ne želimo ali v resnici tako ne razmišljamo. Primer ponotranjenega in delujočega vzorca je tudi izjava: “Prva leta zakona sem bila takšna žena svojemu možu, kakršno si je želel imeti moj oče. Toda to nisem bila zares jaz.” Po tem principu se prenašajo generacijski vzorci, ki pa mnogokrat nam samim niso zares ustrezni. Ujamemo se v past prepričanj, načinov življenja, odnosov, tradicije in se z leti počutimo ujetniki vsega tega, dokler luč zavedanja ne prebije z novimi spoznanji, ki so motiv za drugačno delovanje.

Tretji in zelo pogost način je opisan na začetku članka. Včasih nas precej čustveno vznemirijo nekatere značilnosti drugih ljudi. Tako kot se je odzvala Karla, se običajno odzovemo takrat, ko smo pod pritiskom podzavestnih vzorcev ali lastnosti, ki jih sami ne sprejemamo, opazimo pa jih pri drugih in nas pri njih motijo. Pri izrazu ‘motijo’ ne gre za zdravo kritičnost, temveč za čustven odziv na lastnost nekoga: na grobost, lenobo, agresijo, priliznjenost, manipuliranje, hlad, predrznost. Te lastnosti drugih ljudi nas motijo, v mislih se ukvarjamo z njimi: zakaj so takšni; mi že nismo taki kot oni in podobno. Bolj kot se čustveno odzovemo na nekatere lastnosti ali osebne značilnosti drugih ljudi, bolj v nebo vpijoče je sporočilo teh odzivov. In to sporočilo najbolje ponazori znak ‘stop’. Ustavimo se in poglejmo! Poglejmo k sebi, obrnimo vse žepe, preverimo skrivne kotičke svoje osebnosti, zaprašene spomine, potisnjena čustva in kar je še druge prtljage znotraj nas. In nazadnje bomo našli. Našli bomo grobijana, lenuha, zviteža, svetohlinko, lažnivko, predrznico, hladneža.

KAKO IZ PRIMEŽA?

Opisani načini so samo najpogostejši. Še bi jih lahko našli, a za razmislek in poglobitev vase bo dovolj. Ste se kje prepoznali? To je zelo dragoceno. Se niste? Preberite in v miru premislite še enkrat. In zakaj je dragoceno sebe spoznati tudi s te plati? Predvsem zato, ker nam naši neozaveščeni mehanizmi in lastnosti jemljejo svobodo, ustvarjalnost, radost, bližino z drugimi in tudi stik s samim seboj.

Seveda pa proces ni lahek. Niti hiter. Za temi vzorci je veliko čustvene energije, za njimi so leta našega življenja. Zato se jih lotimo s potrpežljivostjo in z vztrajnostjo. Najprej sploh poglejmo, kateri so in kako delujejo. Kako vplivajo na nas in naše odnose? Vprašajmo se tudi, kaj zaradi njih izgubljamo.

In še nasvet: Nikar ne vpletajmo v svoj proces staršev in njihove krivde, da smo takšni, kot smo. Izhajajmo iz stališča, da so ravnali, kot so najbolje znali. Tudi sami obremenjeni (mnogokrat še bolj kot mi) s slabimi izkušnjami, pomanjkanjem ljubezni ali kakšno travmo. Če z njihovo dediščino nismo zadovoljni, se spomnimo zakona karme. Sami smo si izbrali svoje starše, torej tudi okoliščine za rast in razvoj, in sicer z namenom, da nam pomagajo preseči naše omejitve in razvijati speče potenciale.

Najmočnejša spodbuda pri preseganju in spreminjanju skritih neustreznih lastnosti je zagotovo hrepenenje po duhovni rasti. Ne moremo rasti, če se zapletemo in ujamemo v mehanizme, vzorce, čustva in delovanje, ki blokira stik s seboj. Bolj kot negujemo hrepenenje in željo po biti boljši, bolj bo energija duše pritiskala na naše neočiščene dele in nam dajala moč, da jih uvidimo in spremenimo.

In za konec še v razmislek:

Ne gre samo za nas, gre tudi za naše otroke. Razmislimo, kaj jim dajemo kot popotnico za njihovo rast in življenje. S čim se bodo oni v svoji odraslosti srečevali in s čim otepali? Lahko kaj storimo že danes, da bo njihova prihodnost bolj psihološko svobodna in zares njihova? V sebi imamo moč, da spremenimo ali prerastemo družinske in generacijske vzorce, katerih neustreznost doživljamo, tudi zaradi svojih otrok in vseh bodočih generacij.

Avtor: Renata Bokan
www.karmaplus.net