Tao – 12 načel za globoko dušno zadovoljstvo

12 Stebrov vrlosti

Vrlo življenje je kot veličasten tempelj, ki ga drži pokonci 12 čvrstih stebrov. Ko jih bomo naredili za temelje svojega življenja, bomo doživljali globoko dušno zadovoljstvo in dosegali izjemne uspehe. Najprej pa moramo razumeti, kako vsak steber doseže svojo nosilno moč.

1.Iskrenost pomeni zaupanje, da je resnica naš prijatelj in da nas bo popeljala tja, kamor hočemo in moramo iti. Pravijo, da resnica boli, ampak resnica prizadene zgolj utvare. Na koncu resnica ozdravi. Iskrenost pomeni življenje v zvestobi Veliki poti. Če ljudje sprejemajo zakone, ki nasprotujejo zakonom duha, smo neiskreni, če se držimo človeških zakonov.

Tečaj čudežev nas naproša, naj se spomnimo: »Podvržen nisem nobenim drugim zakonom razen Božjim.«

2. Poštenost pomeni, da se življenje, ki ga živimo v zunanjem svetu, sklada z osebo, kakršna smo v svojem notranjem. Ne pomeni, da se tlačimo v etični kodeks, ki nam ga vsiljuje neki zunanji vir. To, koliko bolečine je v našem življenju, je premo sorazmerno z velikostjo prepada med tem, kdo smo in kako živimo.

OGLAS

3. Večji kot je prepad, več je nezadovoljstva, konfliktov in depresije. Manjši kot je prepad, več je živahnosti, ustvarjalnosti in notranjega miru. Prijaznost je zgovorna značilnost duhovne evolucije. Svetovni mir ne bo nikoli napočil z zavojevanjem narodov. Napočil bo šele takrat, ko bomo premagali temne vidike samih sebe in prevlado nadomestili s sočutjem.

4. Sprejemanje vseh povzdigne družbo z načela »najprej jaz« na »vsi skupaj smo v tem«. Vrli ljudje razmišljajo zunaj okvirjev osebnih interesov in upoštevajo to, kako njihova dejanja vplivajo na celoto. Manj jih zanima, kaj lahko dobijo zase, in bolj to, kako lahko prispevajo k skupnosti.

5. Držanje besede stabilizira odnose in trgovino ter izkazuje spoštovanje tistim, s katerimi smo v stiku. Zvestoba svoji besedi bo za sabo pustila dediščino spoštovanja, harmoničnih odnosov ter osebnega in poklicnega uspeha.

6. Radodarnost kaže, da vemo, da živimo v svetu izobilja, ki je sposobno zadovoljiti vse naše potrebe in sploh potrebe vseh. Ne bojimo se dajati, saj se zavedamo, da je tao neomejen vir. Radodarnost se ne nanaša zgolj na denar in materialne stvari; pri njej gre bolj za duha. Ni nam treba biti finančno bogati, da bi bili radodarni. Lahko razdajamo ljubezen, prijaznost, čas, pozornost, potrpežljivost, skrb, hvaležnost, poklone in uslužnost. Kadar smo v dvomih, dajajmo.

7. Potrpežljivost je med najdragocenejšimi vrlinami, ki jih lahko gojimo v svetlobno hitrem svetu. Kakovost našega življenja ni odvisna od tega, kaj počne naše telo, temveč od tega, v kaj usmerjamo svoj um. Mogoče je biti v telesno nezaželenih okoliščinah in doseči, da um tava po obsežni prostranosti. Mogoče je tudi biti v telesno idealnem položaju in imeti um, ki je ujet v ječi strahu. Naša največja moč živi v umu. Ko z njim cenimo tisto, kar je pred nami, vse poteka brezhibno.

Več v Tao – Brezčasna modrost >>

8. Hvaležnost so vrata, skozi katera lahko dosežemo bogastvo, ki ga iščemo. Najsrečnejši ljudje so tisti, ki največkrat rečejo »hvala«. Pritoževanje je popolno nasprotje hvaležnosti. Če nas mika, da bi se pritožili, raje poiščimo nekaj, za kar smo lahko hvaležni.

9. Navzočnost ima ključno vlogo v sporazumevanju ljudi. V svetu, v katerem so številni ljudje svojo navzočnost in moč izročili hitenju in tehnologiji, je biti v celoti z drugim človekom pomembnejše kot kdaj koli.

10. Zaupanje vase predstavlja eno izmed najpomembnejših prelomnic v evoluciji človeka. Je znak ključnega prehoda z zanašanja na zunanjo avtoriteto na zanašanje na notranje védenje.

11. Ponižnost ne pomeni omejevanje. Gre za to, da postavimo omejenost človeške osebnosti na stran in naredimo prostor, da lahko zasije veličastnost taa.

12. Vizija omogoča videti veličastnejše možnosti onkraj videza. Če to, kar je, sprejmemo kot vse, kar bi lahko bilo, to, kar je, postane to, kar bo.

Naš tempelj vrlin je trdno postavljen in nas poziva, da bivamo v njem. Ta tempelj od nas ne zahteva žrtev, temveč to, da hodimo dostojanstveno. Edina zahtevana žrtev je strah.

Meglice človeške zlobe in kulturnih kompromisov so tempelj vrlin sicer skrile pred pogledom, stebri pa niso skaženi.

Ko se jim približujemo, se svetlikajo v čistosti, v kateri so bili uliti. Naj nas ne zavedejo tisti, ki so na videz na zeleni veji zaradi kopičenja moči, slave in zemeljskih časti. To je zgolj cenen kič, to so bleščeče igračke, ki naj bi zamotile in kratkočasile neprebujene. Naš cilj je drugačen.

Tukaj smo zato, da bi udejanjili višjo nagrado. Dobre stvari sveta bodo prišle k nam ne zato, ker jih iščemo, temveč kot stranski proizvodi našega namena živeti v luči. Ne opravičujmo se, ker izgovarjamo besedo vrlina in ker si prizadevamo vrlo živeti. Na koncu bo to edino, kar bo pomembno!