Tašče so bitja, ki pregovorno grenijo življenje snaham, torej ženam in partnerkam svojih sinov. Tašča je mama moža in partnerja, ki si včasih vzame prevelik kos vloge v življenju odraslega sina. Poznate kako sitno taščo in njenega sina, ki je ostal kljub soprogi in lastni družini še vedno ‘mamin sinček’?
Zakaj se tašča in snaha včasih težko sporazumeta?
Če je bil sin vzgajan v družini z jasno opredeljenimi vlogami obeh staršev in je dobil kakovostna sporočila tekom odraščanja, kdo je ter je imel iskren in zdrav odnos s svojim očetom, potem je veliko manjša verjetnost, da se bo tašča vtikala v sinovo družino in njegovo partnerko. Namreč, tašča – torej mama sina ima moža, s katerim deli dobre in slabe strani njunega zakona, ima ob sebi partnerja s katerim si nudita oporo, se spoštujeta in se skupaj starata v slogi in sožitju. Ne potrebuje čustvenega nadomestila v obliki lastnega sina. Upam, da je takšnih parov čim več.
[pullquote]Če se tašča počuti sprejeto in spoštovano v krogu svoje družine in moža, potem nima potrebe po vtikanju nosu v družino svojega sina.[/pullquote]
Zakaj takšen dolg uvod? Želim pojasniti, iz kje izvira stereotip, da so tašče vedno zmaji in kar je še podobnih šal, včasih tudi zelo krivičnih in krutih. Namreč, če se tašča počuti sprejeto in spoštovano v krogu svoje družine in moža, potem nima potrebe po vtikanju nosu v družino svojega sina, saj sta ga z možem vzgojila v zdravo in kompetentno osebnost, ki prevzema odgovornost za svoje partnerstvo in družino, ko se mu rodijo otroci in tašča prevzame poleg vloge mame, žene, tašče še vlogo babice. Takšna tašča je ljubeča in skrbna do vseh članov sinove družine, torej tudi do priženjene snahe. Nima potrebe po dokazovanju in merjenju moči s snaho, katera od njiju ima prevlado nad sinom oziroma možem.
No, to je opisan primer morebiti redek, a realen scenarij. Tudi sama imam, sicer bivšo, taščo, s katero se dobro razumem, jo imam rada in se zavedam, da ima moja hči pravico do obeh babic, zato negujem najino prijateljsko vez tudi po razvezi od njenega sina. Nastanejo pa velike težave, ko mama sinu ne dovoli, da se od nje odcepi in kljub sinovi družini in ženi še vedno meni, da je prav ona še vedno prva ženska v sinovem življenju. To je odličen scenarij za najbolj težke in boleče preizkušnje snahe, ki se sooča z vtikanjem tašče v njuno družino ter po navadi tudi v vzgojo otrok, to je taščinih vnukov. Karkoli snaha naredi, ni nikoli po volji tašče in le-ta bo sitnarila sinu, da kakšno ženo ima, da ni dobra gospodinja in da seveda niti otrok ne zna vzgajati. Tašča želi prevzeti tudi vzgojo vnukov ter še naprej razvaja sina in želi izriniti snaho iz njegovega življenja.
Vam zveni znano? Kar nekaj teh zgodb berem na forumu, ki ga moderiram in pri tem razmišljam, kaj vse žene tašče, da vežejo odrasle sinove na sebe. Igrajo žrtev, čustveno izsiljujejo sina, češ da se ne ukvarja več z njo, odkar ima ženo in da jo zapostavlja. Želi povzročati slabo vest in manipulira z resnico, vse s ciljem, da bi privlekla pozornost sina zopet na sebe in da bi snaha postala le senca v sinovem življenju. Menim, da tovrstne tašče nimajo v lastnem zakonu zrelega in odgovornega partnerja, lahko je sicer prisoten, a je čustveno odsoten oziroma nedostopen. Mogoče so bile prevarane ali ostale same, pa se je tekom let oblikovala čustveno patološka vez s sinom, ki mu mama hitro zna vzbuditi občutek krivde, če se po njenem mnenju ne ukvarja dovolj z njo, četudi bo zato ignoriral želje in potrebe lastne žene in družine.
Poznam primer, ko se mož ni hotel ukvarjati z vzgojo svojega otroka in ga je rajši odnesel k svoji mami, češ da ji je s tem podaril novega otroka, ki ga lahko vzgaja, ženi pa skušal dopovedati, da ona ni primerna za vzgojo in da ima njegova mama vedno prav, žena pa da tako ali tako ni ničesar sposobna. Vse to je z enakimi besedami že nič koliko krat slišala tudi od tašče. To so žalostne zgodbe, bolečina je močna in izhod je težko najti. Želela bi, da vsi vpleteni deležniki v takšnih in podobnih zgodbah zmorejo pogum ter če sami ne zmorejo iziti iz začaranega kroga nezdravih vzorcev, poiščejo strokovno pomoč. Nikoli ni prepozno!
